Look at the stars, look how they shine for you…

Bilo je kot v sanjah. Pa vendar tako jasno kot ob najbolj resničnem dnevu. Deklica se je zbudila kot vsak dan. A ko je odšla skozi vrata, jo je zunaj čakala prav posebna cesta. Ravna, neskončna cesta.. Na levi strani ceste so bili ljudje, ki so predstavljali dekličino vsakodnevno družbo. Povprečni ljudje, brez kakršnegakoli zanimanja za prihodnost, brez dolgoročnih ciljev, brez sanj, samo s kratkoročno željo po uživanju. Ljudje, ki razmišljajo samo do naslednjega vikenda, brez jasne poti v življenju. Ljudje, ki si kupijo fotoaparat ne zato ker bi radi imeli spomine na potovanja, ampak ker bi radi slikali na žurih. Ljudje, ki si kupijo allstarke ne zato ker je to njihov stil, ker furajo alternativo, ampak ker zelene allstarke pašejo k njihovi zeleni majci. Ljudje, ki nimajo želja po potovanjih, ampak so najbolj zadovoljni z življenjem v domačem logu. Kar življenje prinese, pač prinese. Pa to ni tako slabo življenje. Če nimaš sanj, te tudi ne skrbi, da jih ne boš uresničil, kar pomeni, da pri sedemdesetih ne boš z žalostjo gledal nazaj. Deklica ima rada to družbo. V njej se počuti varno. A kaj ko se vedno počuti kot da ji nekaj manjka. Ali lahko človek zmeraj živi tako? Ali sploh obstajajo ljudje, ki še pri tridesetih raje žurajo kot da bi se zazrli vase in ugotovili, kaj zares želijo v življenju? Je to kratkoročno veselje ob žuranju res bolj zadovoljivo od veselja ob doseganju svojih sanj? Deklica je drugačna… Deklica sanja, sanja… Sanja cele dneve. Ker bi bila rada in si želi biti kot ljudje na desni strani ceste. Ljudje na desni vedo, kaj hočejo v življenju. Imajo cilje. In sanjajo… sanjajo o potovanjih, o drugih dosežkih, o osebni rasti, o sreči prijateljev… Ker so cilji težko dosegljivi, se včasih znajdejo v težkih situacijah, a ne obupujejo. Sanje so zmeraj pomembne. Da veš, kaj je resnično pomembno v življenju. Da veš, da boš zaradi tega res srečen umrl. Da veš, da življenje ni bilo zastonj. Najsrečnejši dan je, ko dosežeš svoje sanje. Tudi ko se jih samo na kratko dotakneš. Pa vendar je veliko lažje biti v skupini ljudi, ki se z ničemer ne obremenjuje. Zato deklica včasih naredi korak nazaj, ko bi morala veselo teči naprej. Le naprej, tja gre prava pot. Brez oziranja nazaj. Ko slediš svojim ciljem, moraš dati vse od sebe. Pa četudi to pomeni se oddaljiti od ljudi, ki te pri tem samo ovirajo. 
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s