new horizons and sights for my eyes

Obsesija z La Roux se počasi končuje, koncert je bil super, album je še vedno eden najljubših, počasi sem ugotovila, da so tudi besedila veliko boljša kot sem sprva dojela, ampak čas je seveda za nove obsesije. Kljub temu seveda še vedno sem pa tja pogledam kakšen intervju z Elly. In ravno nekaj dni nazaj sem gledla eno oddajo, kjer je bila gostja, mimogrede ženska je legenda, in v tej oddaji je tema zašla tudi v nelegalno downloadanje glasbe. Elly Jackson z Lily Allen sodeluje v bitki proti nelegalnim kopijam in je v zvezi s tem povedla, da naj bi 70% glasbe, ki je downloadana, ne bi bilo placane. Odstotek se seveda zdi gromozanski, seveda te stisne in se zamislis, kljub temu pa je stvari potrebno se stokrat preveriti. Podatki v glasbeni industriji so pac taki, da se razlikujejo od statistike do statistike. Seveda me je začelo zanimati in sem malo posurfala. Kakšne debate se to bijejo po internetu! Ljudje so strumno razdeljeni na dve polovici in niti za ped ne odstopajo od svojih prepričanj. Kaj pa jaz? Jaz razumem obe strani. Razumem, zakaj nekdo temu pravi piratstvo in razumem nekoga, ki pravi, da piratstvo ni piratstvo, če delaš kopije kopij. Moje prepričanje je nekje vmes in tudi rešitev za celotno glasbeno industrijo se seveda skriva nekje vmes. Elly Jackson v dotičnem intervjuju trdi, da razume, zakaj ljudje nelegalno downloadajo. Zakaj bi plačevali za nekaj, kar je mogoče dobiti zastojn? Jo pa seveda boli, ker njena glasba ni plačana. Pa je res tako? Koliko v resnici dobi nek umetnik od svojih cdjev. No, resnica je pač taka, da zelo malo. In tukaj pridejo vmes založbe, ki so glavni nasprotniki nelegalnega downloadanja. Založbe so pač tiste, ki dobijo največ od prodaje cdjev. In velike skupine, ki prodajajo na sto tisoče cdjev. Mali umetniki in neuveljavljene skupine ne dobijo od svojih cdjev praktično nič. Zanimiv je podatek, da so založbe v lanskem letu prodale več mp3 pesmi kot kdajkoli poprej, pa še vedno beležijo izgube. Glavi zaslužki se namreč vrtijo okoli mp3 zvonenj za telefone in koncertov v živo. In založbe, namesto da bi se zmodernizirale, ubrale nove strategije in zavile na neko novo pot razvoja, jamrajo. In to glavne štiri svetovne založbe, pri katerih se obrača največ denarja, hkrati pa še zdaleč niso v koraku s časom. S pregonom nelegalnih downloadrjev pa si tudi ne delajo usluge. Kot je napisal nekdo na nekem forumu: listening to Murdoch makes me download even more. Res je, težko je poslušat pridige nekoga, ki se kopa v denarju. Sama v downloadanju ne vidim kakšne večje razlike od časov, ko smo vse muzike snemali na kasete, pa nas zato ni nihče preganjal. Glasbo, ki jo zloadam, ne prodajam in je ne vrtim po javnih prostorih. Mogoče za vse tuje albume nisem plačala (slovenske še vedno kupujem), sem pa zato bila na skoraj desetih koncertih, in to ne malih, lani, s čimer sem dodobra prispevala v glasbeno industrijo. Hkrati se mi zdi, da sem z obiskom koncerta več prispevala umetniku, kot bi mu, če bi kupila njegov cd, od česar ne bi imel praktično nič. Poanta je preprosta. Glasbena založba, ki bo prva odkrila, kje se skriva prihodnost, bo obogatela. To pa bo tista, ki bo prva ugotovila, kako nelegalno downloadanje obrnit v svoj prid. Do takrat pa bom jaz veselo downloadala naprej in hodila na koncerte. Simple as that!
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s