3

Najprej se je treba udomačiti, pa temu
ne posvetimo preveč časa. Raje odletim preko ceste po nekaj hrane
in par steklenic vina. Tipično madžarsko vino. Ne zgubljamo časa.
Ob osmih smo zmenjene s Slovencema, ki smo ju spoznale v hostlu. Vino
teče v potokih, pade tudi vodka. Alkohol nas zbližuje, počutimo se
divje, plešemo, skačemo. Divje, divje! Budimpešta se počasi
prebuja. Izgleda, kot da celo mesto čaka na žur, na divjanje do
zadnjega atoma moči. Ura je pozna in čas je, da se odpravimo do
točke, kjer smo zmenjene s Slovencema. Tam sta, stojita na prav
tistem mestu, kjer smo se zmenili. Prijazna sta, a hkrati tudi malce
nadležna. Komaj čakamo, da prispemo do kraja, kjer se dogaja, da
spoznamo prave Madžare. Da vidimo in raziščemo, kakšni so v
resnici, ali stereotipi tudi zares obstajajo. Žal mi je, ampak
Madžare sem si vedno predstavljala kot kakšne vzhodne Nemce –
visoki, temni, z obveznimi brki. Smešno, kajne?

Budimpešta je mesto prečudovitih
mostov. Na enem takih – Erzsebet bridge se ustavimo, popijemo
preostanek mešanice vodke s sokom. Ena od kolegic vzame telefon iz
žepa, zasliši se pesem the World is Mine. To je to. Za nas ne
obstaja stop znak. Tukaj smo. Uživamo življenje. Bolje od tega ne
gre. To so prvi vzdihi svobode za večino od nas. Brez nadležni
starejših, brez nasvetov drugih, ki so vse skupaj že dali skozi.
Življenje mora vsak užit na svoj način. In če je to divji način,
je to pač divji način. Spijem še zadnji šluk vodke, počutim se
super, nasmejana in srečna. Derem se, kričim, nepremišljeno
skačem. Druge mi sledijo v svojem divjanju. Slikanje in plezanje po
mostu, začenja se petje slovenskih narodnih pesmi. Izgleda je
alkohol naredil svoje. Za Slovenca, ki smo ju imele zraven, smo
postale slaba družba. Kar pobrala sta se. Baje smo mlade in nezrele.
Ah, kaj nam pa morejo. Svet je naš. Svet je lep. In pred nami je noč
za trajen spomin.

Most se počasi konča, prijateljici
Tini se zasvetijo oči.

Poglej tja, mi reče.

Kam? začudeno gledam v temo.

Tja, tja. mi reče in pokaže s prstom
levo od mostu.

Zagledam ogromen prostor, plesišče,
šanke in maso ljudi. V ušesih zaslišim glasbo, ki vabi. Tole bo
nora noč, si rečem. Oh, pa še kako prav imam!

Advertisements
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s