bla-bla

Mogoče je že kdaj kdo opazil, če pa še ne, pa naj zdaj na glas povem, da jaz nisem govorec. Ne velik, ne majhen, nikakršen. Ne govorim rada. Pač tako je. Od vedno. Ne maram zgubljat besed za brez veze, ne maram čebljat kar tako, ne maram blebetat. Ne maram govorit. Niti malo. Pa saj me sem pa tja kdaj premami in se razgovorim, ampak to ni to. Raje razmišljam. Raje sem v svojem svetu in premlevam stvari. O, ja, to rada delam. Razmišljam in razmišljam pa še malo razmišljam in tako naprej. Svet v moji glavi je zabaven, pol nenapisanih besed in misli, poln razmišljanj, ki jim ni konca in ki me skrajno zabavajo. Zakaj po vsem tem še vedno prihajajo do mene ljudje in me sprašujejo, zakaj sem tako tiho in nič ne povem? Točno to me pripravi do tega, da govorim še manj. Iz principa. In trme. Zakaj bi morala govoriti? Od kdaj je to tako dobra lastnost? Kamorkoli se obrnem, najbolj so uspešni tisti, ki non stop nekaj blebetajo. In sploh ni več važno, kaj poveš, pomembno je, da veliko poveš. Kvantiteta pred kvaliteto. In temu se smejim. Forsirane debate so mi še posebej tečne. Glej, ko bom imela nekaj za povedat, bom povedla, u can’t make me talk. Ne, ker nočem. Ne, ker ne bom.