plašč nevidnosti

V svojem življenju ne bi veliko spreminjala. Ni, da bi bila povsem zadovoljna, je pa res, da mi veliko ne manjka. Kljub temu, če bi imela možnost kaj popraviti, bi si zaželela kakšno super sposobnost. Pa ne katerokoli. Večina je dolgočasnih. Bila bi kot Superman, letela med oblaki, sončni žarki bi božali moja lička, jaz pa bi suvereno reševala svet. Aha, to bi bilo mega, če me ne bi že od mladosti preganjala fobija padanja. In letenje je le korak stran od hudega padca. To očitno ne bi prišlo v poštev. Mogoče bi bila raje shapeshifter. Sprememba v poljubno žival v sekundi. Lahko bi bila svobodna ptička, ali pa mogoče pogumen lev. Ah, kako neverjetno noro bi to bilo. A po drugi strani imam že od otroštva fobijo pred temo. Aha, vem, odrasla sem. Saj ni tako, da se neskončno bojim teme, je pa res, da mi ni prijetna. In kako bi potemtakem preživela kot žival, ki ponavadi oživijo ali pa se skrivajo v temi. No, najbrž ne bi. Moja super lastnost bi morala biti nekaj čisto posebnega in v skladu z mojimi željami in strahovi. Nevidnost ne bi bila slaba. Če mi nevidnost ne bi bila dana, pa bi se zadovoljila tudi že z neopaznostjo. Saj včasih sta si kar podobni. Neopaznost bi mi dostikrat prav prišla. Se spomenem, ko sem v eni knjigi brala o fantu, ki se je znal pripraviti do takega stanja, da je postal neopazen tudi za druge. Fantazijska knjiga, seveda, da ne bo prišlo do pomote. Bi pa bilo koristno. Tako sem se recimo danes na faxu delala neopazno, strmela pred sebe, koncentrirala misli stran od sebe, pa se profesor ni dal. Od vseh 30ih študentov v predavalnici si je zapomnil ravno moje ime. Moje! Jaz, ki vem najmanj o ekonomiji in ki me najbrž tudi najmanj od vseh prisotnih zanima. Kako sramotno je torej, ko ti nekdo postavi vprašanje vsakih pet minut, ker si je pač zapomnil tvoje ime, ti pa ne znaš odgovoriti niti na eno vprašanje. Ti, ti, neopaznost, kje si bila? No, ja včasih se pa pojaviš, ko te ne potrebujem. Recimo zadnjič, bil je petkov večer, sem bila na rojstnem dnevu. Nič posebnega, pridem tja, vsi stoli zasedeni in se pač vsedem na tla pri steni. Čisto na začetku, vsak me je opazil. Tako sem vsaj mislila. Kmalu se vsuje kup drugih punc, pridejo skozi vrata. Dunja stopi preko mojih nog, piše sms. V tistem trenutku dobim sms. Dunja. Zamujaš! Vščipnem jo v nogo. Halo! I’m sitting right here! Pridejo tudi taki neljubi dogodki, ni jih malo, ampak kljub temu se mi zdi, da bi se z neopaznostjo dobro razumeli in shajali. Preveč sva si podobni, da ne bi.

ps: ali lahko nekdo v google vpiše tina sotler fdv, ko me hoče najti..mislim, nekdo resno misli, da imava s fdvjem neko globoko vezo?:)
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

4 Responses to plašč nevidnosti

  1. matjaž says:

    Preveč stvari se bojiš, jao, jao😉..haha.. veš da je kr prvi zadetek..če bi bil tv spot za fdv, bi ziher igrala notri in rekla neko nebulozo a la: To je moj faks, to je moje življenje. Pridružite se mi😉 haha

  2. Tina says:

    hahaha še zamislt si je težk neki tak neverjetnga! ampak nekdo še vedno vztrajno v google vpisuje te podatke.mogoče ti?:)

  3. matjaž says:

    Yes. 2 krat, 3 krat na dan vpišem, da bo čim več zadetkov. Včasih tudi pred spanjem še enkrat🙂 Pa nehi sovražit svojega faksa, saj je ful lepa stavba🙂

  4. Tina says:

    lepa že, lepa, sam dostkrat zelo neuporabna🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s