shiny happy people

Zadnje čase se večkrat zalotim, da sem najbolj srečna tisto urico na dan, ki jo posvetim brskanju po internetu v iskanju novih bendov in glasbe. Uživam, ko klikam po mp3 blogih, ko brskam po youtubu, nove melodije tako noro pašejo mojim ušeskom, da mi ustnice kar avtomatsko vleče proti ušesom. Nasmešek je neizbežen. In kakšna sreča je, ko odkrijem bend, čigar celoten album je kot pisan na mojo kožo. Ljubim takšno raziskovanje in ljubim občutek, ko lahko s kom delim svoje noro superduper mega odkritje. In všeč mi je, ko najdem človeka, ki deli moje navdušenje in hkrati nekaj ve o glasbi in temu sledi. Zato zelo ne spoštujem ljudi, ki svoj glasbeni okus kradejo iz vseh strani in kadar se vsedeš v njihov avto, ugotoviš, da je glasba, ki se vrti iz njihovega radia vzeta iz okusa njihovih prijateljev, ki so pesmi objavljali na fb ali pa kdaj po naključju komu kaj poslali. Takrat se vprašam, kako takšen človek ni bolj izviren in kako takšen človek raje ne pobrska sam malo naokoli. Ko jaz najdem kakšno pesem, ki mi noro ustreza, ne morem nehat poslušat in nujno poslušam cel album. Kako bi drugače sploh lahko sodila o kakšnem bednu? Pri ljudeh, ki si stalno sposojajo, je to hitro opaziti, saj njihova playlista redko obsega dve pesmi istega izvajalca. No, pa saj sploh ni važno in zgrešila sem poanto na celi črti.
Bistvo zapisa bi naj bilo, kako mi je zadnje čase všeč, da se v Ljubljani s Kinom Šiška in v Celju s Kinom Metropol glasbena scena tako dobro razvija. S Kinom Šiška smo v Ljubljani dobili dodatno glasbeno alternativo, ki sem jo vsaj jaz tako zelo pogrešala. Ne vem, kaj se je prej dogajalo s temi prostori, ampak kar so sedaj naredili iz njih je en ogromen plus. Sama zgradba je najbrž ostala ista, ampak že tisti občutek, ko se približujem tisti stekleni konstrukciji, mi vedno znova daje občutek domačnosti. In program.. Ah, program.. Končno smo v Ljubljani dobili institucijo, ki je ni strah ponuditi nekaj novega in dobrega in čigar program ne obsega samo skupine bivše Juge in podobnih. In kakor kaže nisem samo jaz pogrešala česa podobenga v Ljubljani. Kino Šiška sem do sedaj obiskala že nekajkrat (pa še večkrat bi ga, če bi mi čas več dovoljeval) in vsakič je bila dvorana korektno zapolnjena. Upam, da se bo dotična scena še razvijala in da bo v prihodnosti privabila še več ljudi, s čimer se bo program sigurno še razvijal. V poplavi hrvaških in srbskih izvajalcev tipa Severina, Maksim, Gibonni, Dado Topič, Mišo Kovač in podobnih, ki jih v zadnjem času gostijo Križanke (kam so se spustila Križanke, je očitno druga zgodba, vsaj meni so Križanke nekoč predstavljale simbol neke kakovostne glasbe in nisem si predstavljala, da bodo nekoč že kar vsi dovolj dobri za nastop tam), je Kino Šiška ravno pravšnja osvežitev. Izgleda, do bom prenehala sanjati o tem, kako preživaljam sončne mesece v Londonu ali pa Dunaju, ker sem prepričana, da bo tudi Ljubljana, kar se tiče glasbe, sledila tem smernicam in nam s pomočjo Kina Šiška ponudila še več in še boljše.
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s