Igre brez meja

Ne razumem ljudi, ki ne marajo evrosonga. A je sploh kaj lepšga, kot preživeti par urc pred televizorjem ob gledanju kombinacije petja, plesa, kiča, zabave, smeha, mode, norcev, debilov, talentov.. Jaz odkrito priznam, da že od malega gledam evrosong in ob tem uživam. Vsako leto že prej poslušam vse pesmi, da me potem nič ne preseneti in že prej so mi ene pesmi bolj všeč kot druge, kljub temu pa me to seveda ne ustavi, da ne bi gledala nastopov, poleg tega pa je še podeljevanje točk neizmerno zabavno, seveda če to iz naše države počne Peter Poles. Moj najstarejši spomin sega daleč nazaj, prav prvega slovenskega nastopa se spominjam. Bilo je leta 1992, cela družina je bil zbrana pred televizorjem. 1x band je začel s svojim komadom, ki je mimogrede postal najljubši komad premnogih ljudi, ki jih poznam. Najbolj mi je v trenutku ostal trenutek, ko kamera prvič pokaže bend, moj fotr se pa prime za glavo in reče: ‘Ja kaj za vraga majo pa oblečeno?!’ Prav na smeh mi gre, ko se spomnim, kako so na odru peli v nekih živo pisanih havajskih srajčkah. Kljub temu ostaja nastop legendaren-bil je le prvi, pesem pa tudi ostaja z nami kot ena boljših. Podobni spomini se vrstijo, meni najljubši slovenski nastop ostaja tisti Darje Švajger s Prisluhni mi, ki je, če se ne motim, tudi dosegel najboljšo slovensko uvrstitev na evrosongu, ki še vedno drži tudi sedaj. Z nestrpnostjo čakam današnjo prireditev, ker se mi zdi super, da obstaja vsaj ena prireditev, ki takole na zabaven način povezuje celotno Evropo. A ni lepo, da se vsaj enkrat na leto takole podružimo, če smo si že na splošno, kljub evropski uniji in podobnim organizacijam, tako tuji, drugačni in narazen. A ni lepo, da nas vsaj enkrat nakaj povezuje in to ni skupna monetarna politika? Podpiram takšne projekte in še več si jih želim. Zadovoljna bom pa že s tem, da se vsaj Igre brez meja vrnejo. Če to ni bila najboljša oddaja in zamisel, ki smo si je kdajkoli zamislili v Evropi… To je bila oddaja mojega otroštva in glavna želja za odraslost. Saj veste, kako je, drugi sanjajo, da bodo gasilci, policaji in učitelji, ko odrastejo, jaz pa sem bila skromna in sanjala, da bom nastopila na Igrah brez meja, ko bom velika. Kako preprosto in naivno, ker se Igre brez meja pač niso obdržale, čeprav se mi zdi, da problem ni bil ravno v gledanosti ali pridobivanju tekmovalcev. Sem pa prebrala, da je bilo že dvakrat načrtovano, da se vrnejo. Upam in želim si, da res, kljub temu, da me je želja po nastopu že zdavnaj zapustila. Je pa škoda za takšno oddajo, ki se je že davno davno davnoooo porodila, ne boste verjeli, nikomur drugemu kot Charlesu de Gaulle-u. A ni torej škoda, da smo nečemu podobnemu s takšno zgodovino pustili, da izumre?
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s