love, peace & olympic dreams

Zadnjic sem poslusala radio, kjer je bilo v neki oddaji postavljeno
vprasanje: Kaj pa tebe dela Slovenca? Vprasanje je bilo sicer
postavljeno rahlo dvoumno in skozi oddajo sem dobila obcutek, da je
bilo postavljeno samo zato, da se je voditelj lahko delal norca iz
klicajocih, me pa to vseeno ni odvrnilo od razmisljanja, kdaj pa sem jaz
najbolj ponosna, da sem Slovenka. In kako nepresenetljiv odgovor,
najbolj ponosna sem na svojo drzavo, ko nasi sportniki dosegajo odmevne
rezultate. Kaj morem, skozi celotno zivljenje sem gojila nek sportni
duh in ze od leta 1994, ko sem prvic res zavzeto spremljala olimpijske
igre, padam na neka olimpijska nacela. Ne vem, kdaj tocno so me
dokoncno zagrabili s svojimi kremplji, ampak ne morem si pomagat, vedno
znova padam in dobivam solzne oci ob krutih usodah sportnikov in
dosezkih na olimpijskih igrah. Spomnim se Lilehamerja, kot da bi bilo
vceraj. Oblezala sem doma z vrocino in takrat se je zacelo. Sport od
jutra do vecera. In kljub slovenskim uspehom na teh igrah mi je najbolj
v spominu ostal smucarski tek. Z Manuelo di Cento in Stefanio Belmondo.
Bili sta res razred zase, no vsaj Manuela je bila, majhna Stefania je
pa tudi dala vse od sebe. Kaksni boji so to bili. Izgleda sem bila res
navdusena, ce mi mama se zdaj sem pa tja pravi, se spomnis, kako si
takrat gledala smucarski tek pa kako je bila una mala dobra. No,
naneslo pa je tako, da sem bila med vsakimi naslednjimi igrami vedno
bolna. Nakljucje ali psiha, res ne vem, pritozevala se nisem, sem raje
ponovila vajo iz leta 1994. Seveda prvih ne pozabis nikoli. Sanje o
nastopu na olimpijskih igrah so me ze davno zapustile, se vedno pa imam
solzne oci ob vsakem predvajanju slovenske himne na olimpijskih igrah.
Ze za mene ni lepsega obcutka od tega, kaj sele za tistega, ki stoji z
medaljo okoli vratu na tistem odru. Bravo! Kljub temu se skriva
dogodek, ki se ga z veseljem spominjam in ki ga se dandanes stejem za
enega najlepsih in ko sem bila najbolj vesela in ponosna, da sem
Slovenka, na olimpijskih igrah v Atlanti. Ko je Leon Stukelj
priskakljal na oder ob pocastitvi legend, sem se od samega ponosna
skoraj razpocila. Nas Leon Stukelj! Nasa legenda je priskakljala na
oder. In to po takih legendah kot so Nadia Comaneci in Carl Lewis. In na odru mu da roko se Mark Spitz.
Pa Clintonova tam stojita in ploskata. V bistvu cel stadion stoji in
ploska. No ja, sigurno se mi je utrnila kaksna solzica. To je bil vsaj
za mene najlepsi trenutek olimpijskih iger. Nasih olimpijskih iger.
Slovenskih. Mislim, da smo lahko upraviceno ponosni. Jaz sem!
Advertisements
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s