what’s that?

Vsake toliko me zaskrbi, kako je ta internet čudna stvar. Ko že misliš, da si videl vse, te preseneti še milijon stvari. Ni konca in kraja. Neskončno možnosti, neskončno zapisov, slik, a tudi neskončno morje skrbi in problemov. Vse je postalo dostopno skoraj vsakemu, res težko, kaj skriješ, še skoraj težje stvari zavaruješ, pa imam v mislih čisto navadne fotografije in avtorske pravice. Spomnim se, kako sem bila enkrat na msn-ju v pogovoru s kolegico, pa sma v pogovor vključile še njeno sestrično. Odpre se okenček in njena slikica, ki se mi je v trenutku zdela znana. Moja fotografija! Seveda ne mene, ampak stvar, ki sem jo pač jaz posnela. Brez vprašanja, brez česarkoli je to postala njena slikca. Seveda nisem bila jezna, sem pa bila presenečena in razočarana. Mar avtorske pravice nikomur nič ne pomenijo? Pa saj bi delila slikico, če bi mogoče prej slišala, da je fajn ali karkoli, pa nikoli sploh ni bilo besede o njej. Dokler se seveda ni prikazala v tistem okenčku. Pa to seveda še zdaleč ni vse. Tisto so bili drugi časi, zdaj je vse še bolj divje. Gledam po facebooku, tam ima neka punca slike, ki jih, kakor sem slišala kopira iz različnih blogov. Slike so seveda fantastične, samo nikjer nikakršnih virov ali podatkov, da je bila slikar kar tako vzeta iz ene strani. Kako te ni sram! To pač ni tvoje, zakaj jemlješ? Seveda sem najbrž tudi sama že kdaj prilepila kakšno hecno slikco, ampak takih avtorskih del pa ne bom jemala. In najbolj, najbolj, najbolj na svetu me razjezi, ko nekdo moje posnete slike objavlja pod svojim imenom. Ko vidim to, ne morem dihat od šoka. Sovražim takšne trenutke in ne razumem jih, zakaj je to potrebno, saj pa imaš svoj fotoaparat in svoje slike. Ok, so ti všeč, povej mi to ali pa vsaj mogoče napiši, da so moje. Pogojno preživim, če si kdo nastavi kakšno sliko za ozadje, najbrž je to neke vrste pohvala, čeprav bi tudi k temu pasal kakšen pripis. Pa naj bo, mogoče pretiravam, mogoče kdo ne razume, imam pa pravico, da me zaradi tega skrbi.