1

Pricapljam iz aviona. Zmrazi me. Pogledam se v noge. Aja, to zna biti to. Obuta sem v lahkotne poletne športne balerinke, ne sebi imam kratke hlače in mini pulovrček. Kako ne, če pa smo že junija?! Na severu je zgleda vse drugače. Pomikam se po kopenhagenskemu letališču, iščem izhod. Sledim puščicam, na trnih sem. Končno zadnja vrata. Še malo pa se rešim tega letališča in začnem uživati svoje mini počitnice. Že slišim, ko se drsna vrata odpirajo, ko se spomnem!

Prtljaga! kriknem. Čisto mi je ušla iz spomina. Brzim nazaj po isti poti. Le kje sem zgrešila odcep? Ah, to je to, ko je človek zatopljen v svoje misli. Najdem prostor za prtljago, najdem svojo potovalko, ki se še edina vrti po traku.

Juhej, začenja se pustolovščina, si mislim in odbrzim naprej skozi drsna vrata. Zagledam kolegico Tino in ji padem v objem. Pogledava se in si pomežikneva.

Tole bo še noro, rečem. Pomiga mi z glavo.

Zna biti, odgovori.

Greva do avta, vržem potovalko na zadnji sedež. Pičiva na morje. Kako je vse blizu. In kako lepo je vse, oblaki so fantastični, nebo obliva tako lepa modra barva, da ne morem nehat strmet. Tina prižge nek danski radio.

I love u, i love u, i fucking freaking love you..se zasliši na ves glas. Tina še pojača. Zadere se mi, da sta pa to najuspešnejša danska reperje. Refren je nalezljiv. Dereva se na ves glas. Odprem okno, pomolim roko ven. Kako sva gangsta. Umirava od smeha. Danci naju smeje gledajo in pozdravljajo. Izgleda kot da so navajeni vseh neumnosti mladih. Ustaviva se v prelepi vasici ob morju. V trenutku se počutim kot da bi bila nekje na jugu Anglije. Sicer tam še nikoli nisem bila, sem si pa tisto pokrajno predstavljala natanko tako, kot jo zdaj vidim pred očmi. Bele velike hiše, lepih oblik. Navdusena sem. Pogledujem naokoli in ne morem verjeti, kako je lahko vse tako lepo. Bela barva kamorkoli pogledam, tam v daljavi pa še prelepa modra barva morja. Zalaufava se, kaj nama drugega preostane. Odhitiva na pomol. Na desni prelepe jadrnice, pred nama neskončna modrina. Nekje v daljavi bi morala biti Švedska. Ne vidim je, vidim pa nore Dance, ki skačejo v to mrzlo morje. Ja, tako sem si predstavljala te severnjake! Divje in pogumne. In svetlolase, seveda.

Vsedeva se na super oblikovano leseno klopco sredi pomola. Zadebatirava se. Kaj se ne bi, minilo je toliko časa! Šest mesecev, če ne več. Dovolj, da pozabiš na domače kraje in dovolj, da se jih poskušaš spomniti v najlepši možni luči. Kaj je novega doma? Pa nič kaj, vedno znova ista zgodba. Delamo, učimo se, jemo, spimo. In čakamo, da lahko kam odpotujemo! Zato sem tukaj. Da pozabim skrbi doma in uživam.

Dovolj imava. Toliko je še za videti, a toliko malo časa. Počitnice bojo trajale samo dva dneva, zato je treba pohiteti. Dati vse od sebe, obiskate vse znamenitosti in se hkrati neskončno zabavati. Nič lažjega, mladost je norost, a ni tako?

Advertisements
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s