give me something to believe

Včasih sem bila kot Ana Frank, verjela sem v nepreklicno dobroto ljudi. Tudi če je kdo storil kaj napačnega, sem verjela, da so ljudje v svojem bistvu dobri, da je bila to le trenutna slabost, da vsak v sebi ve, kdaj stori nekaj nezaželenega in da ga vest zapeče, ko je temu tako. Ljudem sem dajala priložnost, nikomur nisem pretirano zamerila česarkoli. Ob konstantnem prigovarjanju prijateljice sem spoznala, da ljudje vendarle niso dobri po srcu, da napake delajo iz same hudobije, da je zadnja stvar, na katero pomislijo, čustva bližnje osebe. Sprejela sem takšen odnos do ljudi. Do razpotja pa sem prišla, ko sem ugotovila, da tudi prijateljica, ki mi je dajala takšne življenjske nasvete, ni najboljša stvar v življenju. Se je torej smiselno vrniti v staro miselnost, da so vsi ljudje dobri po srcu in je to le trenutna nepremišljenost, ali se je najbolje od takšnega človeka obrniti stran. Ker resnica je, da te najbolj bolijo dejanja ljudi, od katerih pričakuješ največ. In ko veš, da kakšnih stvari ne bi nikoli naredil svojim bližnjim, kako se spoprimeš, če nekaj takega doleti tebe. Kako odpustiš? Spustiš svoja pričakovanja na minimun? Ampak a ni ravno to bistvo življenja-ne naredi nekomu nekaj, kar ne želiš, da bi nekdo naredil tebi. Sem torej jaz edina, ki se drži takšnega načela. Edina, ki čuti in začuti čustva sočloveka. Ki ne dreza v njega, ko to ni potrebno. Ki se trudi okoli njega. Ki se mu ne posmehuje za brezveze. Ki ne popravlja sem in tja izrečenih besed, ki so bile mogoče napačno izrečene. Ki ne zahinavi in se drži domenjenih stvari. So moja pričakovanja prevelika? Se je navsezadnje možno zanesti le na samega sebe? Kaj torej delamo na tem svetu, če se ne moreš zanesti na prijatelje in kaj delamo na svetu, ko se na trenutke zdi vse skupaj tako zlagano in osamljeno.

Friends are seriously overrated. Itak te večina njih, in to po večletnem prijateljstvu, tako slabo pozna, da je vse skupaj nesmiselno. Vsi bi samo nekaj imeli od tebe, vsi nekaj zahtevajo, vsi bi samo prejemali, dali pa nič v zameno. Vsi samo silijo v tebe, zahtevajo in iščejo različne informacije, dobrega in inteligentnega pogovora o stvareh, ki se načeloma ne nanašajo na šport in avtomobile, so zmožni redki. Večina razmišlja tako omejeno, da te včasih ob njih resno boli glava. Povabiš jih kamorkoli greš ti, da ti slučajno ne bi kateri od njih zameril, ko pa ti pričakuješ nekaj podobnega, seveda nisi nikamor povabljen, ker vsi sklepajo, da ti nekaj ni všeč, da si najbrž v službi, da nimaš časa. Prav zanimivo je, kako so vsi tako trdno prepričani, da te poznajo, da vejo vse o tebi, da vejo, kaj ti všeč, kaj potrebuješ in želiš v življenju, a imajo probleme s kkupovanjem navadnega rojstnodnevnega darila zate. Večina ima zgrešen okus za glasbo in nesposobnost udeleževanja se kulturnih prireditev. Ne marajo tega, onega, ne bi šli sem pa tja, ne bi tega, ne maraja tistega, bla, bla, bla. Zakaj torej še vedno vztrajam? Čemu mi je tega treba? Preprosto, včasih ni fajn bit sam.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s