revival

V službi imam sodelavko. Eno izmed mnogih. Nič posebnega, sodelavka kot sodelavka, je pa res, da je med vsemi nami najmanj priljubljena. Ne priljubljena kot popularna, ampak na način, da manj kot imamo opraviti z njo, raje jo imamo. Pa drugče mogoče sploh ni tako napačna, moti nas samo njen odnos. Starejša je kakšnih pet let od nas, redno zaposlena, služba ji je skoraj iz neba padla v naročje, kar se nam mladim redko zgodi. Kljub temu, da ima službo, za kar bi se mi mladi ob tla metali, pa namesto da bi delala in uzivala v delu, ki je roko na srce, vse prej kot naporno in je vsaj po moji logiki že skoraj sproščujoče, pa punca ves čas traumira. Pa to seveda še ni vse, namesto da bi tisto nekaj dela, ki ga ima, sama opravila, dosti stvari prelaga na nas študente. Seveda potemtakem ne uživa naše podpore, kaj šele spoštovanja. Lahko bi bili prijatelji, če ne pa vsaj dobri sodelavci, a nas njen odnos do nas odbija in odbija. Ja, redno je zaposlena, a glede na to, da ni kaj dosti starejša od nas, bi se vsaj od nje pričakovalo nek razumen odnos do nas. A ravno nasprotno. Poleg tega je večkrat negativno nastrojena, jamrajoča, kar je včasih kar nevzdržno. Kljub vsemu ljudje potrebujemo tudi v službi sem pa tja, da se kdaj dobro in pošteno nasmejemo. Da si polepšamo dan. Da se razvedrimo. Pri njej je žal to zelo težko. Seveda pa je v tej zgodbici tudi catch. Punca je bila celoten prejšnji mesec na bolniški. Uradni razlog: skrajno nihanje pritiska. Naša ugibanja o razlogu: psihične težave. Danes je prišla spet v službo. Bleda. Odsotna. Zahtevala od šefice, če je lahko kdo od študentov ves čas zraven nje v pisarni. Prva sem bila seveda na vrsti jaz, ti sreča. Ampak je že res, da mogoče ne gojim grozno velikih čustev do punce, je pa po drugi strani fajn delat, kjer dela ona in tako sem pač odšla. Seveda je nisem vprašala, kaj ji je bilo, sem se pa trudila bolj kot ponavadi, da bi se zapletli v pogovor, saj sem dobila občutek, da mogoče to potrebuje. Da potrebuje sočutje človeka, ne dobesedno, ampak samo tisti občutek, da pač obstaja, da se nekdo ukvarja za njo. Hkrati so se v meni postavljala vprašanja. Sem mar dober človek, ker se z njo pogovarjam več kot ponavadi, sem mar dobra zato ker pač čutim neko empatijo, ali ni mogoče vse to skupaj navadna hinavščina. Zase vem, da bi sovražila človeka, ki se nekaj pretvarja, da se rad pogovarja z mano, če bi v resnici vedela, da mu niti najmanj nisem všeč. Ne bi hotela sočutja in čustev človeka, samo zato ker imam težave, če vem, da če bi bila zdrava tega ne bi bilo. Kako naj vem, če morda ona ne razmišlja enako. Kako pomagat človeku, ki ima praktično vse na svetu, a očitno tega ne vidi in deluje kot najbolj nesrečen človek in ima zaradi tega še psihične probleme. Je sploh rešitev? Takšna, da se zaradi tega ne počutiš kot hinavec?

Advertisements
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s