a door opened and i went through it

Včeraj sem pogledala film Jej, moli, ljubi, danes sem pogledala film Temple Grandin. Kakšna razlika! Ne samo da sem pri prvem komaj zdržala do konca, ampak me je drugi tudi zadel precej bolj močno. Ne samo, da je tema močnejša, tudi igralci so mi zdeli na zelo višji ravni. Nimam nič proti Julii Roberts, tudi Javierja Bardema prenašam, ampak tako dobro kot je Claire Danes odigrala Temple, mislim, da nobena primerjava ne bi bila na mestu. Seveda se tudi iskanje samega sebe, sploh v primerjavi z življenjem avtistke, zdi, kot da bi gledal smešnice. Ženska, ki ima vse, se išče, pa glede na zgodbo avtistke nima niti približno težkega življenja. Po ogledu filma Jej, moli, ljubi se zdi film kot zgodba o razvajeni babi. Temple Grandin pa je posebna. Avtizem me zanima že od Rain mana, ampak se mu nikoli nisem pretirano posvečala, ker tudi posebnega stika z njim nisem nikoli imela. nekaj let nazaj pa smo v bloku dobili fantka avtista. Najprej so vsi okoli mislili, da je pač problematičen fantek, dretje in razbijanje pa je bilo na vsakodnevnem sporedu. Prihajal je tudi iz rahlo slabše situirane družine in tako tudi mama temu ni posvečala neke pozornosti, kaj šele da bi poiskala kakršnokoli pomoč, ker fantku navsezadnje sama ni bila kos. Fantka je vpisala na navadno osnovno šolo, kjer ga je učila moja mama. Šele takrat pa smo izvedeli, da je avtist. Pa se seveda kaj dosti ni spremenilo. Kljub vsemu potrebujejo avtisti čisto posebno pozornost. Ne zato ker bi bili kaj manj sposobni, ampak ker svet dojemajo na čisto svoj in posebn način. In to film Temple Grandin super nazorno pokaže. Vidi se, da ‘normalni’ ljudje sprejemjo avtizem kot bolezen in avtiste kot nenormalne, namesto da bi na vse skupaj gledali drugače in uvideli, da ima vsak avtist dar za nekaj posebnega v življenju. Ni jih malo, ki razturajo s številkami in ni jih malo, ki ves svet in vse besede vidijo v barvah. Temple Grandin blesti z živalmi. Navsezadnje je večina filma posneta po resničnih dogodkih in najbolje bi bilo, da bi si film pogledal vsak od nas. Potem bi dojeli, da avtisti niso samo nesocializirano divji ljudje, ampak da skrivajo v sebi neizmerno bogastvo. Verjamem, da večina avtistov odnese od svojega življenja več kot večina nas ‘navadnih’ ljudi, kako tudi ne, ko na svet gledajo z drugačnimi očmi.

I knew i was different but not less. I had a gift. I could see world in a new way. I could see details that other people were blind to. Temple Grandin

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s