Kanchanaburi

Kljub temu, da Tajska ni bila moja sanjska destinacija, sem bila nad samo državo navdušena in obstaja kar nekaj krajev, kamor bi se z veseljem še kdaj vrnila. Eden takšnih je nekaj kilometrov od Bangkoka oddaljeni Kanchanaburi. Seveda vsi drvijo tja zaradi mostu čez reko Kwai in Tiger Temple, a mene je bolj kot vse drugo navdušil sam karakter in ležernost mesteca.

Kanchanaburi je glavno mesto province Kanchanaburi in ima okoli 30000 prebivalcev. Večina turistov se tja odpravi iz Bangkoka, ki je tudi najhitrejša in najkrajša pot, midve pa najprej sploh nisva imeli namena it tja, tako da sva se za pot odločile, ko nama je po otokih ostalo še nekaj časa. In kakšna je ta pot bila! Potovali sva preko HuaHina in še nekaj drugih manjših mest. Potovanje je bilo zabavno, a hkrati tudi naporno. Imeli sva sicer napisano, kje točno morava iz vlaka prestopit na bus, a v realnosti je bilo vse skupaj veliko težje. Ko si namreč v krajih, kamor zaide bolj malo turistov, ti angleščina skoraj ne pomaga, vsi napisi pa so večinoma v tajščini. Pa nič ne de. Potrdilo se je namreč, da so Tajci izjemno prijazen narod. Najprej se mi je stara mama nasproti mene smejala, ko sem na svoj način odpirala rambutan, potem pa mi je le pokazala, kako se temu streže. Poleg tega se je dejansko skoraj cel vagon angažiral, da sva izstopili na pravi postaji. Pa poti še ni bilo konec. Kako najti avtobusno postajo? Ko sva končno našli nekoga, ki naju je razumel, naju je sam odpeljal do tja in ustavil pravi bus. Tajci so kul!

Kanchanaburi se mi na prvi pogled ni zdel nič posebnega. Taxist nama je kar sam ponudil, da naju je pelje do nekega hostla ob reki Kwai. Hostel je bil smešno poceni, tako da sva brez razmišljanja ostali.

Most na reki Kwai sva si ogledali večkrat in v vseh svetlobnih pogojih. Hoja po njem je zanimiva, reka Kwai deluje veličastna, ne njej pa so tudi eni lepših sončnih zahodov. Ob mostu je nekaj muzejev, kjer lahko vidiš praktično vse – od oblek misic do orožja. Kič seveda, je pa na vrhu muzeja lep razgled na reko in most. Tam sva naredili tudi enega boljših posnetkov mosta, kjer sva zraven požvižgavali pesem iz filma. Pri mostu imajo tudi malega tigrčka in gepardka kot reklami za bližnji živalski vrt. Tigerček je bil star komaj tri mesece in ena lepših živali, kar sem jih kdajkoli videla. Tako prisrčno se je igral z mano, potem pa po pol ure tako lepo zaspal. Seveda me je kar zamikalo, da bi ga zraven vzela.

Najležje je po mestu seveda s kolesom. Ogledali sva si muzej posvečen smrtonosni železnici. Pa pokopališči tistim, ki so v vojni in ob gradnji umrli. Našli sva tudi mestno tržnico, kjer pa je bil vonj preprosto neznosen.
Po kolesarjenju sva si privoščili še masažo, ki je bila ena najbolj smešnih masaž. Maserki sta naju odpeljali v posebno sobico. Spravili sta se na naju kot dva mesarja, gnetli sta naju kot da sva dva zrezka. Moja maserka je kmalu ugotovila, da sem vse prej kot gibčna in to jo je tako zabavalo, da je padala po tleh od smeha. In bolj kot smo se smejali, bolj mi je govorila, naj sprostim telo. Ja, itak! Probajte ležati v neki hecni pozi, ko umiraš od smeha. Ne gre. Seveda se ji je to zdelo še stokrat bolj smešno. Zabavna Tajka. Kaj so si ostali mislili, da se dogaja v naši sobici, ne vem.
Preostali čas sva preživljali v Buddha baru, najbolj kjut in sproščenem baru ever. Ležiš na blazinah in kadiš šišo, medtem ko ti streže en in edini Jack Sparow. Legendarno! S tem se lahko primerja samo še ležanje v visečih mrežaš ob reki Kwai in gledanje sončnega zahoda.
Jedli sva dobro in vedno v istem barčku, ki se je ravnokar dobro odprl. Neke Tajke so prišle do iste ideje, ki jo jaz gojim že kar nekaj časa. Mešanica med barom in knjigarno. Lično opremljen barček s hrano, kjer so na stenah police s knjigami. Točno nekaj takšnega si jaz želim!
Vse, kar nama je ostalo še v Kanchanaburiju, je bil ogled Tiger Temple. Glede tega sem imela mešane občutke in v bistvu me tja niti ni vleklo. Večkrat sem že brala o dotičnem templju in še vedno nimam čisto izdelanega mnenja glede tega. Seveda sem tja odšla, ker nikoli ne veš, kdaj bom spet v teh koncih in tigre imam res rada. Vse skupaj je zelo čudno. Prideš tja in plačaš kar zajetno vstopnino (v primerjavi z ostalimi stvarmi na Tajskem). In potem prideš do dolinice, kjer po skupinicah ležijo tigri. Vsi zaspani in nepremični. Postaviš se v vrsto in potem ko je tvoj čas, te pelejo od nepremičnega tigra do naslednjega in te slikarijo kot nori. Tigrov se lahko dotikaš, a se le redko kakšen premakne. Vse skupaj izgleda kot kakšen Disneyland in pri srcu me je resnično stiskalo. Baje da lahko katerikoli veterinar na svetu pride in preveri, če je s tigri vse vredu. To naj bi bil njihov dokaz, da tigri niso omamljeni. Videla sem tudi tistega meniha iz tega templja, ki je večkrat na Discoveryju. Kljub vsemu imam prej slabe misli glede tega kot dobre. Pa ne moremo to delat tigrom, no! To so divje živali ne pa razstavni eksponati. Ja, vse te živali so bile sirote, ampak vseeno bi se jih dalo drugače vzgojit. Ob takem prizoru ne morem, da ne bi razmišljala, kaj vse je človek storil na tem svetu. Nismo gospodarji vsega in takšne stvari nas bodo nekoč kaznovale. Razmišljala sem o malem tigrčku ob mostu, kakšno tečno življenje ga čaka, jaz pa bom kljub vsemu nadaljevala s svojim veselim popotovanjem. Preveč smo brezbrižni do vsega, čisto zares smo..
This entry was posted in Potovanja. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s