me, myself & books

Ljubim knjige. Kdor tega ne ve o meni, me sploh ne pozna. Rada živim med knjigami, rada imam vonj po knjigah, rada imam občutek, ko listaš po knjigi. Ni je stvari, ki je ne bi imela rada glede knjigi in tudi moji prvi spomini so skoraj zagotovo v zvezi s knjigami. Spomnim se prvih stripov lakotnika, spomnem se razpadajoče knjige strašnih pravljic, ki sem jih ponoči brala s svetilko in zaradi katerih me je še dan danes dostikrat strah teme in gozdov, spomnim se vsake knjige, ki sem jo dobila za darilo. Včasih se zakopljem v knjige in cele dneve samo berem, včasih se mi knjige nabirajo po mizah in omarah in čakajo, da jih končno prelistam. Moj najljubši dan bi bilo ležanje med knjigami v ozadju z glasbo mojih plošč. Tudi sanjska opremljenost moje bodoče hiše bi bila zelo povezana s knjigami. Vem, za dosti ljudi je to nepotrebna navlaka in tudi vem, da je Kindle neizogiben, a jaz knjig ne bi zamenjala za nič na svetu. Moje knjige niso nek zaklad svetovne književnosti, večinoma so razdeljene na potopise, Agatho Christie in lahkotno branje. Že dolgo nazaj sem ugotovila, da vseh klasik tega sveta ne bom uspela prebrati, kar sicer ne pomeni, da jih dosti nisem, vendar nisem več tako potolčena, ko me kdo sarkastično vpraša, a te klasike pa nisi prebrala. Zato me je pa toliko bolj razjezilo, ko sem brala zadnjič Vojnovičevo kolumno, kako so le klasike dovolj dobre za branje, kako bedno, da Slovenci prisegajo samo še na lahkotno literaturo za na plažo in kako je on na avtobusih prebral svašta svetovne literature. Kako lahko na avtobusu številka dvajset sploh odpreš knjigo, brez da te zmučka dvajset drugih ljudi, je zame znanstvena fantastika, seveda pa to tudi ni bistveno. Ne vem, v katerem svetu živi Vojnovič, ampak okoli mene ljudje dejansko sploh ne berejo več. Vse se konča pri časopisih na internetu, samo poglejte naokoli, kdaj ste nekoga dejansko videli brati. In moralizirat s klasikami je v danem primeru dejansko bedasto. Jaz sem v bistvu kar vesela, da si ljudje sposojajo lahkotno branje z moje police, tako vsaj vem, da se bralna kultura širi. Bolje branje lahkotne literature kot nobeno branje. In Vojnovič, Čefurji raus so bili najbolj priljubljena knjiga za na plažo nekaj let nazaj, vsaj tako sem jaz opazila. Pa sem že skoraj mislila, da sem edina proti Vojnoviču in njegovemu poudarjanju klasike, ko sem hvala bogu prebrala intervju Dese Muck, kjer ugotavlja podobno kot jaz, da je dosežek že, da ljudje vsaj berejo. Le kje drugje bi se več naučili kot iz knjig. Dajejo ti nesluteno bogastvo, z njimi se smeješ in jočeš, razvijaš svoja čustva in mnenja, vrednote in razmišljanje. In ni toliko pomembno, ali vse to potegneš iz knjige Čefurji raus ali pa Starec in morje, glavno je, da se bere!
Of all the things I am not very good at, living in the real world is perhaps the most outstanding. [Bill Bryson]
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s