pfff pa takšni ljudje…

Vedno znova opažam, kako smo Slovenci omejeni z razdaljami in precenjevanjem le teh. Zablodim z vlaki v Mariboru, pokličem vse potencialne ljudi, ki bi me mogoče bili pripravljeni odpeljat od Celja do Ljubljane. Seveda so bili vsi odgovori nikalni. Si nora, veš, kako daleč je to. Pa to mi vzame uro pa pol skupaj v obe smeri. Ha, uro pa pol? Sem morda jaz edina, ki se ji to ne zdi toliko. Ja, seveda, tudi meni se je včasih zdela Ljubljana na drugem koncu države, ampak danes, v času prelepe avtoceste, se mi ne zdi to nič posebnega. Še do Dunaja, ki se mi je včasih zdel neskončno daleč, se mi zdi, da si skoraj v trenutku. Razdalje so relativne, vse je v ljudeh in njihovi pripravljenosti pomagat. In takih je, na žalost, malo. Namesto da pogledaš na situacijo z druge strani-recimo, kako te človek resnično rabi, vsi najprej pogledajo, kaj bodo sami morali žrtvovati. Resno, prav do sem smo prišli? Ko je človek v stistki, poglej stran? Izgleda so razdalje postranskega pomena, vse izvira v ljudeh samih, jaz pa sem tako že nekaj časa nazaj prenehala verjeti, da so ljudje dejansko, ne glede na vse, dobri v sebi. Niso. Zdaj se bolj kot karkoli drugega sprašujem, kako lahko ti ljudje, ki s tako lahkoto obrnejo hrbet človeku v stiski, zaspijo zvečer. So mar res že vsi brez vesti?
In potem razmišljam, kaj če pač takšni smo. Po liniji najmanjšega odpora, brez pomoči med sabo, vsak naj se sam znajde. Ali pa smo samo Slovenci tako brezvezni zadnje čase. Prav spomnim se, kako sem pred kakšnim mesecem kolesarila ob Zaloški cesti pri Kliničnem centru, daleč pred mano pa zagledam slepega, ki rine in rine proti cesti, množica ljudi na pločniku pa kar nič. Od šoka me skoraj pobere, ljudje prav raje pogledajo stran, kot da pomagajo. Zapeljem tako jaz s kolesom do njega in ga opozorim. Da pa mera še ni polna, danes stojim na avtobusni in vidim čisto zmedenega slepega, ki mu ni jasno, zakaj bus ne pelje in rine proti cesti. In namesto da bi mu nekdo okoli pomagal, ga gledajo. Pa halo, no, resno? Kakšen debilizem je to? Saj ne da sem le nekaj dni nazaj sredi Dunaja opazovala neko žensko, ki je tako prisrčno poprijela za roko slepega, da se je še on nasmehnil in ga popeljala čez cesto. Tako bi moralo vedno biti! Saj pa smo ja ljudje vsi isti, zakaj si torej ne pomagamo med sabo? Imamo srce in vest, poskušajmo ju uporabit.

Advertisements
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s