king for a day, princess by dawn

Če kje, potem si lahko na avtobusu priča najbolj zabavnim in srce parajočim pogovorom. Takrat, ko slučajno nimaš slušalk v ušesu, ker želiš uživati v tišini in gledanju skozi okno, prav takrat obstaja največja možnost, da se za tabo vsedeta dve blondinki, ki ju nikakor in nikakor ne moreš preslišat. Seveda sem to že tudi doživela, sedela sem tam in se brigala zase, ko se je za mano začel pogovor.
‘Pa dej, že petič sem padla na izpitu za avto.’
‘O šit kaj res. Veš, najboljš bo, če greš v Domžale delat izpit, tam boš zihr nardila, kr majo itak samo en semafor.’
‘Sam res. Joj, pa ko bi vsaj kake vlke napake nardila, tak pa vedno zarad nekih malenkosti.’
‘Ja, vem, kak je, te iz komisije ful jebejo ljudi v glavo.’
Seveda se mi je punca zasmilila, sicer sem izpit za avto naredila v prvo, vem pa, kako je, ko te na faxu jebejo in te ne spustijo petkrat. Pri srcu me je stiskalo, glih toliko da se nisem obrnila in ji rekla kakšno vzpodbudno besedo. A se je pogovor kmalu nadaljeval.
‘Kaj si pa nardila, zakaj so te vrgl?’
‘Pa ful nč takga, same malenkosti. Enkrat sm pozabla luči vžgat.’
Kaaaaaj? Od kdaj je to faking malenkost? Halo, se samo meni zdi, da je to osnova. Pripneš pas, vžgeš luči. Ne, ne, to še ni bilo vse.
‘Enkrat sm ponesreči v ovinku na robnik zapelala.’
Kaaaaaj? Se ti ne zdi, da je mogoče speljevanje ovinkov dobr pokazatelj, da ne znaš vozit. Kaj če bi bili pešci na pločniku? Če ne moreš speljat ovinka, kako misliš sploh furat? Itak da nisem mogla več dihat, samo razmišljala sem, ali naj se obrnem in kaj rečem ali naj se samo primem za glavo. Zmagala je seveda druga možnost. In slušalke v ušesih!
Pa to seveda ni edinstven primer. Takšni in podobni pogovori so skoraj vsakodnevna stvar. Zadnjič, recimo, sta za mano sedela dva srednješolca.
‘Ej, ka ti znaš kej mato?’
‘Fak, ne. Kaj bomo nardil?’
‘Kaj če bi se zmenl en dan in bi ji en spizdu test. Pol bi pa poklical enga inštruktorja pa bi mu pol tam reku, če mi reši test in se ga pol na pamet naučimo?’
‘Ja, dej, zakon ideja.’
Itak da sem zavijala z očmi. Mali grejo raj čez milijon bedarij, namesto da bi se preprosto naučili, kar bi jim vzelo čisto isto količino časa. Ampak, seveda, zakaj bi se učili, če se lahko raje naučiš rešitve. Če mislite, da sta bila to učenca kakšne poklicne šole, se motite, bila sta gimnazijca, pogovor pa se je seveda nadaljeval.
‘Ej, kaj boš pa ti za maturo vzel?’
‘Veš, kaj, mislim, da bi retoriko vzel. Kr jz sm ful dobr v govorjenju, pol bi mi pa še ful pr pravu to koristl.’
‘Ja, sam to maš čist prav. Najbolš da tud jz to vzamem, kr na pravu je itak to najbolj važn, ni piflanje glavno.’
Kakšni brihtni buči. Zadela sta pravo v nulo, še gimnazijske matematike se jima ne da učit, na pravu bi tako samo z retoriko skozi pršla. Veliko sreče, fanta!
Bi me moralo biti strah bodočih slovenskih voznikov in pravnikov?

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s