I heart old people

V merkatorju v mostah se vedno nekaj dogaja. Ali so tam tisti uglajeni, lepo oblečeni gospodje starejših let, ki tako prijazno povprašujejo po kakšnem ostalem kovančku, ali pa se kakšna gospa razburja, kako nimajo več nečesa iz kataloga, ali pa je cena na katalogu drugačna od tiste v trgovini. Whatever. Stala sem pred hladilnikom, minding my own business, ravno sem razmišljala, ali vzamem tisti lumpi mlečni riž s čokolado, ali bo to prevelik kiks za mojo dieto, ali sploh to hočem, ali imam samo rahlo sladkosnede oči. Saj veste, tisti notranji boj, ko si neskončno želiš nekaj sladkega, ko se celo telo prav trese od navidezne potrebe po sladkorju, glava pa hoče povedat, da to sploh ni potrebno. Lažniva glava, cukr je vedno potrebn! No, stala sem tam, ko babica na moji levi začne pogovor v svoji polomljeni slovenščini, no bolj hrvaščini. Od kje men razlikovanje med hrvaščino in srbščino ne vem, se mi je pa res zdela hrvaščina. Torej, gospa je začela govorit, pokaže na jogurt:
‘Se ne zdi veliko, ane, ampak ko pa preračunate v tolarje, je pa kar. ‘
‘Ja, ja, res je, ‘ sem se hotela vključiti v debato, a me kar ni spustila zraven.
‘Vidte tale jogurt, tale jogurt je včasih stal točno pol manj, plače ostajajo pa iste, to je najhujše.’
Sem ji hotla povedat, da se še dobro spomnim, kako je bila kepica sladoleda 50 tolarjev, kako je bila kokakola v gostilni tik pred uvedbo eura 160 tolarjev, pa me ni spustila zraven. Očitno je hotela samo potrditev, da tudi mladi razumemo, kakšna je situacija.
‘Pa mi smo včasih takoj dobili službo, zdaj pa je mladi z diplomami ne. Cene se pa še vedno višajo. Za sebe me ne skrbi, ampak ljudje bodo kmalu lačni in bodo vdrli. Tako kot Arabci tam v Afriki.’
Ohoho, sprememba pogovora, babica je razgledana, v pogovor pa tako nisem več poskušala priti, čeprav bi tud o tem lahko veliko povedala.
‘Čeprav v Egiptu verjamem, da so hoteli spremembe, ampak tam v Libiji, tam se gre pa sigurno za nafto. Amerika je najela ljudi, da se lahko končno znebijo Gadafija, samo priložnost bojo izkoristl. No, pa ne bom nč več rekla. Upam, da dobiš službo, jaz bom pa uživala v penziji. Adijo.’
In je šla enako hitro, kot je prišla, jaz pa sem še vedno stala tam, na hitro vzela tisti mlečni riž. Jah, no, dokler si ga še lahko privoščim.
A seveda to še ni bil konec mojih dogodivščin s penzionisti. Ugotovila sem, da jih je tudi v sparu kar nekaj. Zadnjič prodajam tam krofe pa jih ponudim seveda tudi starejšemu gospodu, ki je bil res simpatično urejen.
‘Joj, ne rabim jz krofov. Ne rabim niti pusta, da sem srečen in vesel. Kos kruha pa gor namazana marmelada pa je to to. Veš, človek v bistvu ni najbolj srečen, ko ima veliko denarja in si lahko privošči stvari. Človek je srečen, ko se odloči bit srečen. Sej vem, jaz sem zdaj pameten, ampak povem ti, da sem imel velik denarja, ko sem bil mlad, a mi je vedno nekaj manjkalo. Zdaj ga nimam, ampak imam pa raje življenje. Pišem, rišem, berem, se sprehajam, vse imam. Samo to ti polagam na dušo, da boš vedela, bodi srečna.’
In je odšel. Hecni so ti penzionisti, vedno imajo veliko za povedati, same modrosti so jih, kako tudi ne, ko pa so že toliko dali skozi, zato pa jih tud rada poslušam, njim pa tako ogromno pomeni, ko jih nekdo posluša.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s