It’s a mad mad world!

Ne vem, zakaj je to naredil, res ne vem, me je pa to spet pripravilo do razmišljanja o tem trapastem svetu. Kljub vsemu je samomor dobra rešitev, ko si enkrat in edinkrat gospodar svoje usode, ko sam odločiš, da ne želiš nadaljevati. Zanimivo je razmišljanje ljudi, kako je to sebično do bližnjih, a pozabijo, da so najbrž ravno bližnji, družina in prijatelji tisti, ki človeka pahnejo na rob. Priznajmo si, življenje nam postavlja divje ovire, a če nas pri preskakovanju le teh niti bližnji ne razumejo in podpirajo, potem je vse zaman. Če ne najdeš opore nekje, si že na pol izgubljen. Ker naj še tako ugibamo, kaj nekoga pahne čez rob, kar se mene tiče, so to vedno ljudje. Ljudje, ki si jih najbrž nekje med vrsticami klical na pomoč, a se niso oglasili. Po vsem skupaj, po smrti, pa so najbrž ti ljudje najglasnejši v svojem žalovanju. Ah, samomor se sliši kot takšna odrešitev. Nič več butastih ljudi okoli, nič več ubijajočih komentarjev ljudi, od katerih to ne bi pričakoval, nič več strupenih puščic namišljenih prijateljev. Ker, naj še tako olepšujemo situacijo, ljudje okoli nas so slabi in tekmovalni. Biti najboljši in najlepši, ne glede na ceno, je postalo glavno vodilo okoli. Nič ne de, če na tej poti izgubiš kakšnega prijatelja. Ljudi za klepetanje o vremenu je dovolj povsod, odkritost je tista, ki nam manjka. Raje držimo v sebi, zamudimo odlične trenutke, ko lahko nekomu povemo, da nam je všeč, delamo tako, kot so nas učili, tisto, kar je sprejemljivo, brez odstopanja iz te poti. Ni čudno, da se potem čez nekaj let zbudimo in ugotovimo, da nam nekaj manjka. Kaj le? Življenje. Zamudili smo ga, ko smo potisnili svoje življenje na stran, ker je bilo v nekem trenutku bolj pomembno delo, družina in dom. Pa kaj potem, glavno da so tisti okoli nas srečni. Pa najbrž niso. Niso, ker so tudi njim vbili v glavo, kaj je sprejemljivo in so zato potiskali svoje osebne cilje na stran. Ah, pogrešam smučanje. Dve ure, ko pozabiš na vse probleme, ko je pomemben samo naslednji zavoj in veter v laseh. Snega ni več, je pa mogoče čas za longboard. Želja je, ampak kaj, ko vsi pravijo, kaj bom jaz s tem. Začaran krog.

I don’t hate people. I just feel better when they aren’t around. Bukowski

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s