L.I.F.E.G.O.E.S.O.N.

Ko že tri dni zapored ne moreš spat, ko pa spiš, te mučijo težke sanje, potem veš, da se je začelo. Ko te boli glava, si živčen, se ti tresejo roke, imaš krče, bolijo jajčniki, si razdražljiv, te pečejo oči in čakaš, kdaj te bo doletel prvi napad tesnobe, potem veš, da se je začelo. Ko ti paše mastna in kalorična hrana, se bašeš s sladoledom in cocacolo, potem veš, da se je začelo. Ko ne pomaga niti the Good wife, ne pomaga najljubša glasba, Škisova, niti furanje z longboardom, potem veš, da se je začelo. Ko te vsi sprašujejo po rojstnem dnevu, ti pa sploh ne moreš mislit o tem, potem veš, da se je začelo. Ko si delaš prostor na mizi, da lahko preko naložiš vse knjige in zapiske, potem veš, da se je začelo. Ko te ljudje vabijo na pijače, sadne kupe in izlete, ti pa niti slučajno nimaš ne časa ne volje, potem veš, da se je začelo. Ko sanjaš prve sanje o Varstvu manjšin, v real life pa potem na busu srečaš svojo priljubljeno profesroco (oh how i love those stupid moments life puts you through), potem veš, da se je že začelo.
Kaj se je začelo? Učenje, moj najljubši predmet, moj najljubši fax, moj najljubši izpit, moja najljubša profesorca, moj najljubši čas v letu, moje najljubše preživljanje časa. Can you feel the sarcasm here?

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s