I close my eyes in order to see.

Ljudje me poznajo že več let, a nekateri še zdaj dejansko ne vejo, da sovražim presenečenja. Resno, sovražim. Zakaj misliš, da dajem za rd seznam daril, ki bi jih mela? Zato ker sovražim presenečenja. Ne prenesem, ko si postavljen pred nekaj in moraš v sekundi reagirat. Ne maram, ko se moraš delat, da ti je nekaj všeč. Ne maram, ko v tebe bulijo oči in pričakujejo nek odziv. Glej, ne boš ga dobil. Ne morem in ne grem se tega, zakaj za vraga ni jasno, da stokrat raje nekaj zvem prek smsa, k vragu še preko telefona raje, pa mi že to ni precej bolj všeč. Lahko je to del moje asocialne narave, lahko je del česarkoli, glavno pa je, da je del mene. Pri meni ne pali tisto ‘hotela sem ti povedat osebno’, še huje – sovražim to besedno zvezo in ko jo zaslišim, bi najraje zbežala. Mislim, kako te lahko ljudje tako malo poznajo? Še sendvič s pršutom je imel beden okus, vse ostalo pa tako šteje v rubriko ‘pa ne me zezat no’. Ker ne, nisem že na škisovi dojela, zakaj se gre. Ker ne, nisem zaradi tega kar šla iz škisove. Ker ne, nisem zaradi tega že zgubila prijatelja. Ker ne, nisem zaradi tega napisala in izbrisala posta na blogu, ki bi si zaslužil biti spet objavljen. Še huje od tega, da te ljudje ne poznajo, je to, da te imajo za budalo. Pa pustmo ob strani to, kako se najdeta dva, za katera si še nedolgo nazaj poslušal, da sploh ne bi. Mislim, halo, faking fejkrski lublančani, kak komi čakam, da grem domu. 


This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s