Not everything in this magical world is what it seems.

Pisanje po blogu o svojih osebnih stvareh je seveda dvorezni meč. Super, super je ko lahko sprostiš vso svojo napetost, se razjeziš, napišeš čisto vseh stvareh, ki ti padejo na dušo, zlivaš svoja čustva. Za mene, ki večino stvari zadržim v sebi, dokler niso nekoč potisnjene v podzavest in pozabljene, je to super teorija. Po drugi strani pa je veliko stvari napisanih v afektu, v grozni jezi, ko tečne stvari kar letijo iz mene. Takrat ponavadi ugotovim, da je bilo preveč grdo vse skupaj, da je po prespani noči pogled na stvari veliko lepši in bolj sproščen, kjub vsemu skupaj pa sem do zdaj po prespani noči zbrisala le nekaj zapisov. Vseeno pa sem pa tja dobivam vprašanja, kaj sem s čem mislila. Friki. Če ponavadi vse držim zase, zakaj za vraga bi razlagala, kaj se s čim mislila. Hudo zanimivo je, da se ponavadi v nekih zapiskih najdejo ljudje, ki jim te zapiski sploh namenjeni niso bili. Bi se dalo torej sklepati, da so si ljudje med seboj dosti podobni? Moj odgovor takšnim je namreč ponavadi glej, če si se našel notri, potem je lahko namenjeno tudi tebi. Žal takšen odgovor ljudem ne zadostuje in še vedno nergajo in sprašujejo. Potem sem spet jaz tečna, pišem tečne zapiske in tečni ljudje tečno sprašujejo, kaj se s čem mislila. Faking tečno začaran krog. Torej ljudje, nauk zgodbe je torej: ne sprašujte me o mojih zapiskih na blogu.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s