Wombats & Editors, Itak!

Upala sem, da se Mobitel letos odloči za Hurtse, ampak zgleda si nisem dovolj želela (Simobil, can you do it?), sem pa zato dobila dve drugi skupini, ki sta na mojem seznamu zelo priljubljenih. Z Editorsi imamo že dolgo zgodovino, prav spomnem se čisto prvega trenutka, ko sem jih prvič slišala. Bilo je na pripravah zgodaj zjutraj, v fitnesu v dvorani na Rogli. Mislim, da sem imela takrat tiste grozne žulje pa sem zato morala vsak dan gnati kolo kot nora. Da pa ne bi bilo vse tako slabo, mi je kondicijski trener posodil svoj mp3 player. Sem vedela, da ima super okus za muzko in ja, res spoštujem moške, ki imajo okus za glasbo. In če sem jaz takrat poslušala bolj Libertinse in Arctice, je poslušal on bolj Interpol, Editorse in podobne. In ja, na tistem trapastem kolesu, sredi tiste deževne in iber naporne Rogle, sem prvič slišala Munich od Editorsev. In ja, glasba vedno pomaga, še v tako težkih in napornih trenutkih. Če k ljubim Editorsem prištejem še Wombatse, čigar zadnji album je dejansko eden mojih najljubših letos (i’m guilty, priznam), pesem Our perfect disease pa nekje pri vrhu najljubših letošnjih, potem se lahko sklepa, da so bili obojni super kombinacija. Wombatsi so postregli s svojim lahkotnim pop-rockom, Križanke so plesale in poskakovale, kot jih nisem še nikoli videla, vse skupaj je bilo res super zabavno. Niso Wombatsi zastonj nekoč prejeli nagrade za perfect floorfiller, njihova glasba je pač takšna, da neke iber glasbene perfekcije ne moreš pričakovati, po drugi strani pa ravno ta lahkotnost paše, saj glasbo ponavadi poslušamo ravno zaradi tega, da se ob njej sprostimo in zabavamo. Že samo, da pomislim na tisto vmesno melodijo pri Our perfect disease, se začnem smejat, tako super catchy je. Editorsi so po drugi strani čisto druga scena. Veliko bolj zahtevna glasba, ne nujno nareta za poplesavanje, je pa zato glasbeni užitek ob poslušanju Editorsev toliko večji. Tudi oni so koncert začel z mojo najljubšo pesmijo – Camera, koncert pa stopnjevali in stopnjevali, dokler ni na sceno prišla čisto zadnja pesem Papillon, ki je dodobra razdivjala Križanke. Tom je res karizmatičen frontman, po posnetkih na Youtube sem sicer pričakovala veliko več zvijanja, ampak fant se je očitno malo umiril ali pa našel neko srednjo pot. Bila je super noč in ne vem, če sem že kdaj prej videla Križanke tako poplesavat. Mobitelu je spet uspelo in le upam lahko, da bodo v takem trendu nadaljevali because i really, really like it!

Advertisements
This entry was posted in Mjuziq. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s