Kaj čem, it’s the way of life!

Zadnjič sediva s kolegico na pici in itak sva bili žejni. Ona vodo, jaz kokakolo. Glej, ni je boljše stvari od kokakole ob pici. Pijem, nakar mi ona reče sam ti maš pa res rada kokakolo. In se zamislim, dejansko mi je res že veliko ljudi reklo, da izgledam, kot da jo res z užitkom pijem. Ja, res je, kljub nenehnemu nasprotovanju ameriki in amerikanizaciji, sem nasedla na klasično foro. Ampak nimam je rada na način ojoj, prav vsak dan jo moram piti, ampak na način ja, ko zapaše, mi ornk zapaše. Mogoče kot recimo komu zapaše kdaj pivo ali pa vino. Ne morem si recimo predstavljati, da bi v Meku bigmeka jedla prez kokakole. Prosim lepo, to ja sploh ni mogoče. Ali pa kino brez kokic in kokakole, raje me sploh ne peljite, če mi ne mislite kupiti obojega. Včasih v kinu se prav zamislim, a veste tisto, kako hrana sprošča hormone sreče, no, tako kot sem jaz srečna, ko čez kokice spijem kokakolo, no, tako srečna nisem pa če pojem kilo svoje najljubše čokolade, resno! Nekaj je v tej trapasti kokakoli, ki me v določenih trenutkih naredi bolj srečno kot karkoli drugega na svetu. In sprejmem tudi vse ostale približke tipa pepsi, cocta, kofola, res mi ni pretirano važno, pa čeprav bi ob prosti izbiri vedno izbrala kokakolo iz stekleničke.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s