Happiness Hurts

Theo, oh, Theo, kaj reči? Bila je iskrica, ampak ni zagorela. Na rock im park sta mi bila odlična, dbest, nekaj novega, zanimivga, drugačnga, tole včeraj je blo pa bolj na stopnji meh, dolgočasno. No, pa saj je bilo zabavno, ampak ni bilo presežkov, nič se me ni dotaknilo, še tiste stvari, ki so mi bile tako všeč, jih ni več. Ok, dopuščam, da mi zaradi samih drekastih hrvatov ni bilo všeč, ki ti že na vratih pokvarijo celoten večer, ko ti ne dovolijo, da vzameš digitalca v dvorano, noter pa potem sploh nič na oder ne vidiš, ker dve punci snemata in slikata čist cel faking čas. Pa ok, saj dejansko sem te prišla poslušat. Ampak damn, ko te prve polovice koncerta sploh nisem slišala, dopuščam pa to možnost, da zato ker sem stala pod desnim zvočnikom. Pa kak ambient za koncert hurtsov je to?! Kot da bi jih dali pet v Golovc na celjski bazen, pa ne še hujš je blo, resno, brez kakršnegakoli smisla za karkoli. Pa dobro, saj vse skupaj še preživim, ampak Theo, no, kaj se je zgodilo s tabo. Še zadnjič sem poslušala intervju, kako se na odru ne smejita, ker bi bilo pač bedno, da bi pel te žalostne pesmi in se zraven trapasto režal. No, ampak zdaj se prav cel čas trapasto režiš. Ok, kao osvajaš punce, ampak to sploh ni več tisto, kar je meni bilo kul, da je vse skupaj na odru izgledalo kot nekakšna predstava, kot zaključena celota – vse od petja do obnašanja, zdaj pa med Evelyn še vedno mečeš in lomiš tisti trapast mikrofon, ko itak že pol dvorane ve, da isto izvajaš na čisto vsakem koncertu, ostali del pa se neumno nasmihaš in res ne razumem, kako oboje paše skupaj v ta paket Hurts. Adam se še nekaj trudi s svojo resnostjo in dramatičnostjo, ti pa si jo že zdavnaj zgubil. Razumem, gre samo še za zabavo, tudi žalosten najbrž nimaš več za kaj biti, ampak izgubila sta tisto nekaj več, kar je potegnilo. Da ne omenjam, da nimata več opernega pevca, ki je bil pika na i vsemu. Ne razumi me narobe, še vedno si res dober tip in če bi te vidla na ulici, bi najbrž najstniško izgubila zavest. Ampak počasi zgubljaš tisto skrivnostnost in navidezno brezbrižnost, ki je bila tako faking privlačna, zdaj pa si pač samo še en član benda, ki sicer igra zabavno muzko, tisto nekaj več pa je nekam izginilo, škoda.

This entry was posted in Mjuziq. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s