Soul to squeeze.

Ti nikol nisi srečna in ti nisi z ničemer zadovoljna sta stavka, s katerima se moram vsakodnevno ukvarjat. Pa sploh ni, da se ne bi strinjala z njima, še več, mislim, da sta čisto resnična, ampak če mi to nekdo to vsak dan pove, s tem ne bo ravno veliko spremenil. Bom zaradi tega kaj bolj srečna? Nope, mislim, da bom prej tečna. Saj pa se zavedam, da sem zelo redko srečna. Tisto res, da rečeš, wow, pa to je to, za take trenutke se pa res splača živet. Ni, da jih ne bi nikoli doživela, ampak preprosto jih rabim milijion, da se vsega tega zavem. Pa hodim po svetu s široko odprtimi očmi (no, ja, figurativno pač), opazim vse male stvari, ki me v danem trenutku naredijo veselo, ampak od tako kratko trajajočih stvari pač ne morem živeti. Zato potrebujem vse skozi nekaj in verjamem, da je mogoče za nekoga poleg mene to naporno, sploh če je ta osebek moškega spola, ki svoje življenje živi z napol zaprtimi očmi, ampak ne bom menda sebe spreminjala, samo zato da bodo ljudje okoli mene zadovoljni. A ni potem vseeno bolje, da zadovoljujem svoje sanje in poskušam najti čim več trenutkov sreče, kot pa da vse skozi gledam na druge? Ker dejansko je to moj največji problem, vedno, ampak res vedno, tudi če vem, da bi me nekaj naredilo neznansko srečno, se raje podredim mnenju drugih. Če večina ljudi okoli mene misli, da jaz pa že ne morem skrbeti za psa, se jaz uklonim in sebe prepričam, da menda je pa res tako. Pa kaj potem, če sem stara 26 let in si psa želim že od malega in sem najbolj srečna na svetu, ko vidim, kako se me čisto vsakič kolegičin pes razveseli. Če večina ljudi okoli mene misli, da zdaj pa res ni čas, da bi šla na daljše potovanje, če morem pa fax končat, potem tudi sebe prepričam, da zdaj pa menda res ni čas. Pa kaj, če si na potovanje v Avstralijo ali pa Brazilijo želim že od malega, bo pa ja počakalo. Hm, ja, in potem stvari čakajo in čakajo, ti postaneš star, družinski človek, zaposlen, z 20 dni dopusta na leto. Bom morda takrat poskušala uresničiti svoje sanje? I don’t think so. Priznajmo si, vse, kar smo si kdajkoli želeli, lahko uresničimo nekje do 30 leta. Ne bomo zdaj o tisti floskuli, da nisi nikoli prestar za nekaj, ker to pač ni res. Ker pri 60 najbrž ne bo več moja želja srfat na Copacabani, ane. Tudi zmožna najbrž ne bom več. Bom pa najbrž zmožna razmišljat o tem, zakaj tega nisem storila, ko sem bila mlada. In res je tako. Zdaj ali nikoli. Nočem biti povprečna. Hočem več, hočem vse. Nočem biti zadovoljna z vsakim drekom, ki mi ga življenje prinese. Nočem se sprijaznit, da je to as good as it gets. In če je pač potrebno nekaj neprespanih noči, pa naj bodo. Če bom le na koncu vedela, kaj res hočem in kako bom to dosegla.

In plešeš in se ne zaveš
dokler ne vzide dan.
Ko z jutrom v novo cesto greš
si slep in star in sam.
(Grenka zel, Marko Pavček)

Advertisements
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s