Izlet!

Letos jeseni ni glavno vprašanje ej, kam greš pa ti za novo leto, ampak je najbolj pogosto vprašanje postalo ej, kaj greš pa ti gledat na liffe. Takšnega navala ne pomnim in kar malo zamerilo se mi je vse skupaj. Liffe mi je vedno predstavljal trenutek oddiha, res sem si vedno vzela čas in nikoli ni bilo pretirane gneče. Letos pa opažam, da je in, da se prideš malo pokazat na liffe. Pa razumem mlade, ki ga komaj odkrivajo, recimo študente, ki so se rahlo naveličali raznega žuranja in hočejo preizkusit še kaj drugega. Ne razumem pa recimo nekoga pri 26ih, ki ga dejansko nikoli filmi sploh niso kaj dosti zanimali, kaj šele kakšni tujejezični, letos pa navali na festival. Če vsi grejo, morajo pa tudi takšni očitno. Za drugo leto bom raje malo premislila, če se bom šla spet gužvat, še vedno mi ostaja festival dokumentarnega filma, za katerega upam, da se mu bojo takšni ljudje izognili. Si pa ne bi oprostila, če bi na letošnjem liffe izpustila Izlet. Ja, vem, prihaja v kino januarja. Ampak jaz sem si ga tako želela videt, da sem si karto kupila takoj prvi dan. Že trailer mi je bil izredno všeč, itak padam na road tripe in podobne zadeve, poleg tega pa se ne spomnim slovenskega filma, ki bi mu uspelo pobrati toliko nagrad do sedaj kot je ravno Izletu. Previsoka pričakovanja se kaj hitro sprevržejo v nasprotno smer, sem pa vesela, da tokrat temu ni bilo tako. Ko se je film začel, sem še imela rahel preblisk ojoj, tole ne bo dobro, a sem si v sekundi premislila. Gre za zgodbo treh prijateljev, ki gredo na izlet, tako kot so to delali že v srednji šoli, vsak pa v sebi nosi zgodbo, ki ga mori. Film mi je bil blizu, ker govori o mladostnikih moje starosti, ki so na neki kritični točki v življenju, je pa prijateljstvo tisto, ki vse skupaj poskuša držati skupaj. Čeprav sem imela v enem trenutku filma kar malo solzne oči, kar za mene in slovenski film ni ravno pogosto, nazadnje se mi je to najbrž pripetilo pri poletju v školjki, film premore veliko komičnih trenutkov, ki gledalca vsakih nekaj sekund spravijo v smeh. Zgodba se lepo odvija, igralci so me dejansko prepričali, mogoče je kakšen trenutek predvidljiv, je pa zato konec čisto odprt v upanju, da se za vsakega od mladostnikov vse dobro konča. Še zdaj razmišljam o glasbi  v filmu, ki sta jo posodila New Wave Syria in tistem trenutku, ko vsi skupaj v avtu pojejo You’ve got to shake it off/make it loud/dance it off/let it out. Ker nekako tako je v življenju, ko te nekaj muči, je bolje to nekomu zaupat, kot pa držati v sebi, stvari pa tako slej ko prej vedno pridejo na dan.

Advertisements
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s