Neviditelna vystava / Nevidna razstava

Večkrat sem se že ubadala z vprašanjem, kaj bi bilo ‘bolje’ biti slep ali biti gluh, pa nikoli nisem prišla do konca. Saj ne da bi si kaj od naštetega želela, razmišljala sem pač čisto hipotetično, je pa res, da glede na to, kako ljudje slabo pazimo nase, nikoli ne veš, kdaj do česa podobnega pride. In ne glede na to, kaj se ti zgodi, ali postaneš gluh ali slep, vedno izgubiš eno najpomembnejših stvari. Gluhi nikoli več ne slišijo glasbe, ne slišijo pomenljivih stvari v govoru. Pa saj mogoče to ni tako slabo, se izogneš vsej drami, ki so jo ljudje zmožni skozi govor izrazit. Po drugi strani pa slepi nikoli več ne vidijo sveta, prelepe narave in tistih lepih trenutkov, ki se še toliko lepše izrazijo skozi barve. Je sploh mogoče sanjariti na enak način? Ne vem, vem pa, da sem prišla do odgovora, da je biti slep zelo, zelo težko. V Pragi smo bile namreč na razstavi, ki se ji reče nevidna razstava. Pri vsem skupaj ne gre toliko za razstavo kot tako, ampak za interaktivni projekt, ki ga organizirajo slepi in slabovidni. Gre za to, da se skupina s svojim slabovidnim vodičem zapre v prostore brez kakršnekoli svetlobe, tudi na sebi ne smeš imeti karkoli svetlečega. Čista tema torej, takšna kot je še nisem doživela. Kot bi bil slep seveda. Pod vodstvom vodiča se potem pretipaš skozi različne prostore stanovanja, od kuhinje do kopalnice, pa preko imitacije ulice, gozda in kavarne. V enem delu te potem vodič postavi na sredo prostora, ti pa moraš s pomočjo zvoka najti izhod. Originalna ideja, jaz sem bila navdušena. Nad idejo seveda, vse ostalo me je osupnilo. Človek si sploh ne predstavlja, kaj pomeni čista tema, dokler je ne doživi. Premikala sem se z mišjimi koraki in se v mislih vse skozi čudila, kako lahko slepi tako hitro premikajo po svetu. Trikrat sem se z nogami butnila v nižje stvari, poleg tega sem ves čas imela občutek, da bom z glavo butnila nekam. Prostori so se mi zdeli ogromni, pa so bili najbrž čisto majhni, človek mimogrede zatipa kakšen štedilnik ali pa šteker, kar v resničnem življenju najbrž ne bi bilo ravno dobro. Da ne omenjam, kako je na ulici. Milijon različnih zvokov in glasov! Bravo, res, vsem slepim, ki so zmožni se normalno s tem ubadat, jaz bi se najbrž nekaj let skrivala v domačem stanovanju. Za katerega bi sicer kar nekaj časa rabila, da bi ob nenadni slepoti postalo spet domače. Razstava je bila dober in originalen primer, kako prikazati težave slepih in slabovidnih v vsakodnevnem življenju. Super bi bilo, če bi nekaj takega obstajalo v vsakem mestu, tudi v Ljubljani, da bi ljudje dobili občutek, kako je, in na ulici ne bi več srečevala ljudi, ki bi se slepim umikali v velikem loku in jim dejansko kdaj pomagali, ko bi videli, da hodijo proti prometni cesti.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s