Po okrašenem Celju nisem hodila že kar nekaj let, čeprav sem tukaj doma. Ni bilo časa oz. si ga najbrž nisem vzela, a po tem, kar sem videla danes, tako nisem kaj dosti zamujala. Ko sem se danes, na predbožični večer, s prijatelji sprehodila po centru, nismo mogli verjeti in večer se je spremenil v obujanje spominov. Kako je bilo včasih okrašeno Celje, kaj vse so ponujale stojnice, kje vse so stale (skoraj po celem centru), kako se je trlo ljudi! In danes? Ena delujoča stojnica, s pijačo seveda, ljudi za vzorec, dogajanja nič. Rahlo žalostno, ampak baje so takšni časi. Da le ne bi trajali predolgo.
Advertisements
o lejga našega snežaka 🙂 tisti desni s šalom 🙂
a tist na odru?
ja, tadesni
Bo treba malo v dolino vidim …
Sem pa mislil, da je recesija, pa vidim, da je še veliko denarja za zmetat skozi okno.