If things were easy to find, they wouldn’t be worth finding

Zadnjič nisem mogla spat in sem razmišljala, kako za vraga je možno, da nikomur ni všeč film Extremely loud & incredibly close in sem prišla do zaključka, ki bi mi tako moralo biti jasen že kar nekaj časa nazaj, da filme cenim po tem, ali se me dotaknejo ali ne. Se mi zdi, da je lahko film še tako dober, z zelo dobro zastavljeno zgodbo in presneto dobro režijo, ampak če nima nekaj, kar bi se me dotaknilo, nima zame ničesar. Ne razumem, kje bi naj ležala lepota filma, če te ne priravi do razmišljanja ali do vsaj nekaj čustev. In ta film me definitivno je. V bistvu me vse skupaj spominja na August Rush, ki mi tudi po vseh pravilih ne bi smel bit všeč, pa ga ljubim. Izgleda se me dotaknejo otroci, ki so tako navezani na svoje starše, da bi za njih naredili vse. Ok, nekateri filmu oponašajo, da je predolg in razvlečen, ampak prav vsaka scena je na svojem mestu in brez vsake bi bil film nepopoln. Mali Oscar vse skupaj dobro odigra in v scenah z dedkom sem dobila kar kurjo kožo. Gugalnica je bila predvidljiva, ampak mi vse skupaj ni pokvarilo filma. Še več, še Bullockova Sandra, ki mi drugače para živce, mi je bila všeč, kdo bi si mislil. In zakaj za vraga sem se tako dolgo izmikala knjigi, ki jo je napisal moj priljubljeni Safran Foer, če bi morala vedeti, da mi bo sigurno všeč. Najbrž mi je bila nadležna tematika 7/11, ki je oglodana že z vseh strani, ampak tukaj me načeloma ne moti. Kar se mene tiče, je zasluženo nominiran za oskarja. Seveda ga dobil ne bo, je pa vseeno veliko boljši od War horse, ki ga rešuje samo glasba in lepota konja, tudi Midnight in Paris bi lahko spregledala, pa mi je bil načeloma celo všeč, da o Moneyball, ki je najbolj dolgočasen športni film ever, ne govorim. Ja, to je od mene, ki ljubim športne filme. Tale zbirka filmov je tako hecna, da se človek more prijet za glavo, po drugi strani pa hvala bogu, da obstaja vsaj nesporni favorit, ki bo pobral vse te nagrade.

I had anticipated a six minute visit with each person named “Black”… but they were never just six minutes. Everyone took more time than I had planned for… to try and comfort me and make me feel better about my dad… and to tell me their stories. But I didn’t want to feel better and I didn’t want friends… I just wanted the lock. I wasn’t getting any closer to my dad… I was losing him.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

3 Responses to If things were easy to find, they wouldn’t be worth finding

  1. Sašo says:

    Ti povem, ko pogledam. Čaka v vrsti🙂 Midnight in Paris sem pa nekje po polovici nehal gledat. Dolgčas od dolgčasa. Konje ne bom gledal, ker verjetno igrajo na vižo čustev do konja in nič drugega, Moneyball mi je bil pa še kar všeč.

    Si gledala tanov film od Klunija? The Descendans al neki takega. Pišejo, da je to njegov naj film, oh in sploh, nominacije za oskarja itd… pa sem na koncu filma skomignil z ramen in si rekel, če je pa to za oskarja pol pa tut ku*c :))

    • frutina says:

      no, ja, men je bil the descendants super film, je pa res, da so ornk pretiraval s tem, da je kao to njegova najboljša vloga in najboljši film ever, še v marčevih idah se mi je mogoče zdel boljši, da o kaki syriani sploh ne govorim, zgleda so si mogl mal reklame nardit, mi je pa bil tak ko sm rekla, res všeč film. haha, zdej ti bo pa zihr ta tud ful dolgočasn

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s