Daaaaan, kak krof mogoče?

Lani sem za pusta prodajala krofe in že po parih urah sem si rekla: nikol več, res nikol več. Evo mene, letos spet prodajam krofe. Ker ja, tistega odločnega ne, ki bi ga znala reč ljudem okoli mene, v življenju še vedno nisem dojela, sem letos na istem placu. Z istimi krofi. Z boljšo organiziranostjo vsega skupaj, ampak s konkurenčnim štantom krofom direktno nasproti mene. Predstavljajte si to, od daleč se približuje starejši par, za katerega takoj veš, da si želi krofov. Pogledaš njo na drugem štantu in vidiš, da ju je tudi ona opazila. Približujeta se, še malo, še malo. Sta že zraven. Pogledata me in jaz kot iz topa, da ja ne bi opazila druge strani: daaaaaan, kakšen krof mogoče. Ona dva seveda z iskrico v očeh: ja, ravno po to sva prišla, kire pa mate? In povem, da mamo te pa te, z manj maščobe, bla bla bla. Ona dva: joj, te pa ne bi, mi pa že celo življenje jemo une pa une krofe. Ah, kot da bi iz lufta priletelo kladivo direktno na mene, kot iz kake j.d.-jeve fantazije. S škrtajočimi zobmi sem zašepetala: ja, te ma pa kolegica nasproti mene. Ona pa seveda nasmeh do ušes. In to ponazarja ves problem, ne samo pri prodaji krofov, ampak kakšni so ljudje na splošno. Jaz vem, da so ti krofi, ki sem jih prodajala jaz, dobri, meni so celo najboljši, ampak vsak ima pač svoj okus. So lepo sočni, ne tiste ogromne suhe kepe, ki jih morš pol nafilat z ogromno marmelade, da sploh lahko pogoltneš, no tiste imajo radi Celjani in starejši ljudje, in takim ne moreš pa ne moreš uturit nekaj novega, pa čeprav bi bil to najboljši krof ever. Je pa potem smešno, od tistih nekaj, ki sem jih prepričala (no, saj jih je bilo veliko, glavna taktika je seveda bila, da nagovorim ljudi prva, še preden opazijo, da so na drugi strani tudi krofi, haha), jih je večina prišla v torek po še, oh yeah! Zaradi drugih pa sem pizdila in pizdila. Ne moreš jih seveda prisiliti, če nočejo. Ampak da bi vsaj poskusili, no. Ne gre. Potem pa ko sem že cel dan zavijala z očmi, sem se spomnila dogodka, kako sem enkrat šla v eno foto štacuno pa hotela kodakov film. Pa mi je un rekel, pa zakaj vedno kodakov, če pa je fujifilm stokrat bolši. Pa jaz: ja ne vem, doma že od vedno uporabljamo kodak. Jaz sem naslednjič sicer vzela fujifilm, ampak zdaj niti tega ne uporabljam več, razumem pa, od kod izhajajo ljudje. Ko se nečesa navadijo, jih je strah probat nekaj drugega. Saj tako je z vsemi stvarmi v življenju, je pa res, da zaradi tega zamudimo vse priložnosti, da bi doživeli nekaj še boljšega.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s