Čigav je Kopitar?

Če kej, sem pa ponosna, ko kakšen naš športnik doseže nekaj na mednarodni sceni. Res, kot da bi nekaj osvojil kakšen bližnji sorodnik, kar solzne oči dobim. In cela napihnjena sem, kao glej, kak so naši dobri. Še posebej sem ponosna, če nekdo uspe v timskih športih. Ne da bi podcenjevala individualne športe, ampak trenirala sem rokomet in si lažje predstavljam, kako težko je izstopati v skupini ljudi. Ko je tako Uroš Zorman pristal v naj sedmerki zadnjega evropskega prvenstva v rokometu, sem bila super ponosna. Pa ga drugače sploh ne maram. Res, prav antipatičen mi je. Ampak ko cela Evropa ugotovi, da je najboljša sredina evropskega prvenstva, potem nekaj mora biti na tem. In da si v sedmerki, kljub temu da tvoja reprezentanca ni na najvišjih mestih, mislim, to je življenjsko priznanje in za takšen uspeh mu lahko res čestitamo. Za tem sem bila ponosna na Dragića. Super ponosna. Tako ponosna, da sem vsako jutro s trenočimi rokami prižigala komp, da bi cela nestrpna pregledala novice, kako mu je pa prejšnjo noč šlo. Ker rokomet je ena stvar, ampak da človek raztura v nba, mislim, a je še kakšna bolj popularna liga na svetu? Res, ob takšnih dosežkih sem tako vesela, da sem Slovenka, da se to niti ne da opisat. Kot da sem sama del te uspešne zgodbe, noro res. In potem po Zormanu in Dragiću pride še Kopitar. Kaj sploh reči? Če kdo, si je pa on zaslužil. Že Dragić deluje super fajn dečko, Kopitar pa je še par stopenj višje. In kako ne boš srečen, ko nekomu takšnemu uspe. Ornk uspe. Nepredstavljivo uspe. Priznam, srečna sem, da so taki ljudje Slovenci. Dokler ne preberem komentarjev na netu. Potem me vse mine in mi gre na bruhanje. Jaz ne razumem ljudi, res. Že ko se je Kopitar uvrstil v finale, bi morali v Ljubljani organizirat skupinski ogled finalnih tekem. Se mi zdi, da bi se ponoči zbirale take množice, da bi bili vsi začudeni nad obiskom. Ampak vsakič ko je kdo omenil platno v Ljubljani, se je nanj usul val kritik češ, kaj pa ima Ljubljana s Kopitarjem. Enako se je zgodilo po tem, ko je Kopitar osvojil Stanleya. Vsakič, ko je kdo omenil sprejem v Ljubljani, se je vsulo. Kopitar je naš, gorenjski, kaj ima Ljubljana s tem, bla bla bla, Zoki to, Janša uno, Kocjančič tretje. Pa ljudje no, najbolj lokal patriotski ste, ko je to najmanj primerno. V Ljubljani bi bil sprejem, ker se to spodobi, ker je glavno mesto, ker se vse športnike sprejme v glavnem mestu, ker bi se zbralo največ ljudi, ker je Ljubljana samo urco stran od vsepovsod. Si predstavljate, da bi se Hrvati uprli in ne bi imeli sprejema na trgu Bana Jelaćića? Prosim lepo. Resno, Gorenjci in ostali zaplankanci, dost vas mam. Noben od vas ni nič pripomogel k tem, da je Kopitar osvojil, kar je in čisto vsa Slovenija je navijala za njega in ga ima za svojega. Namesto da bi se na prešercu zbralo sto tisoč ljudi, se jih bo na Brniku, kjer itak nihče ne bo nič videl, kaj šele Kopitarja, nekaj tisoč. In potem ga bodo odpeljali na Hrušico in mu zavrteli Čuke. Na njegovem mestu bi se v tistem trenutku samo obrnila in šla nazaj v LA. Takšnemu človeku bi morali prirediti takšen sprejem, kot si ga zasluži. Je kdo pogledal kakšnega sprejema je bil deležen Dirk Nowitzki lani? No, poglejte. Ampak saj je brezveze, Nemci pač vejo, kako se stvarem streže, mi pa ostajamo papki. Za vedno in vsakič znova.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s