Surfing Zarautz

Ne vem, če sem bila že kdaj v večji depresiji kot v nedeljo, ko sem se vrnila s srfanja. Prav tečna sem bila in jezna, noro jezna, ker moram bit spet doma, namesto da bi v Baskiji lovila valove. En dodatni termin bi bil nora zadeva, prav pasal bi, da bi samo pilila stvari naprej. Ker priznam, ko sem prvič ujela val, sem bila čisto divja. Ampak ne moreš si pomagat. Tako kot pravijo-samo srfer pozna ta občutek. In resno, ta občutek je nekaj tako norega. Že ko te prvič ena ornk penca zagrabi, si vesel, ker prvič doživiš, da te neka sila nosi po vodi, ampak ko ti podobno uspe na valu, takrat je pa to čista uživancija. No, in veliko upanja, da si dovolj stabilen, da boš zdržal več kot kakšno sekundo, hehe. Zdaj že dva dni čekiram razne videoposnetke po netu in obujam spomine, ki so stari šele komaj nekaj dni. Če je pa tak fajn, no. Saj pride tudi kakšen slabši dan, ko so razmere takšne, da najraje začel cepetati od jeze. Ampak po drugi strani pa pridejo naslednji dan valovi, ki te zagrabijo tudi brez pedlanja, ki se kot zmešani podirajo nate, ti pa vztrajaš, ker veš, da ko ti uspe, je pa to to. In zraven pobereš še par občudujočih pogledov začetnikov, hehe. Komaj čakam naslednjič, resno, čisto sem divja. Danes sem celo na tleh sobe vadila vstajanje na desko. Malo se mi je zasukalo, ja, ampak tako pač je. Če se najde pa kakšna dobra duša, da mi plača srfanje septembra, pa kar na plano z denarjem, hehe.