Ujetniki barv

Hvala bogu, da nisem profi fotograf. Zakaj? Zato ker v teh cajtih vsak misli, da je fotograf in da tvoje delo opravlja bolje kot ti. Kar naenkrat so vsi strokovnjaki in znašli smo se v poplavi slik. Vsak, ki ima sekundo časa, kar nekaj škloca, brez kakršnegakoli smisla za karkoli, samo da je. Tako, za spomin. Ja, kakšen spomin bo ta zamegljena nefokusirana slika, resno, no. In potem ima človek na kompu na tisoče slik, ki jih tako nikoli več ne pogleda, da bi pa slučajno kaj še razvil, eh, dej nehi. Te ljudje so potem ponavadi še najbolj glasni. Delim jih na tiste, ki mislijo, da je recept za dobre slike, da fotograf obvlada fotošop in tiste, ki mislijo, da je za dobre slike potreben samo dober nikon ali canon. Jp, tako preprosto je dragi fotografi. Zastonj ste se učili fotografije, razvijali svojo tehniko in stil, pregledali na milijone slik, samo vprašali bi pametne ljudi okoli sebe, kje leži skrivnost fotografije. Pa ko bi bili ljudje vsaj malo samokritični do svojih fotk. Ne, najraje svoje fotke kažejo okoli in se hvalijo. In potem se jaz sprašujem, zakaj sem tako nesamozavestna. Verjet moraš v svoje fotke, pa čeprav sam pri sebi veš, da se da vse skupaj narediti veliko bolje, ker ti dejansko ločiš dobre fotografije od slabih. Če ljudje z instagramom težijo vsepovsod in se hvalijo, če lahko ljudje s canoni težijo vsepovsod in se hvalijo, zakaj ne bi še ti. Ker sem pač preveč samokritična. Ker verjamem, da je skrivnost še vedno v pravi kompoziciji in pravih trenutkih. Sem pa ugotovila, kaj je tisto, kar pritegne ljudi. Barve. Preprosto. Mi smo ujetniki barvi. Že večkrat sem kakšno trapasto sliko samo dala skozi kakšen filter, pa so bili ljudje celi mastni. Pa je bila drugače grozna slika. Ampak barve so baje tiste, ki spremenijo vse skupaj. In sem se večkrat spraševala pismo, pa a so ljudje glupi, a ne vidijo, kako grozna je slika. Potem pa sem se zamislila in ugotovila, da sem tudi sama padla in se zaljubila v lomography zarad barv. In sem po cele dneve (in jih še kar) pregledovala slike na strani in ugotavljala, kako za vraga pridejo z analognimi fotiči do takšnih barv. Tako je, ne morem si več zatiskat oči. Ljudje smo ujetniki barv in ne moremo si pomagati. Samo da je nekaj malo drugače, da nekaj malo izstopa, pa nas prevzame. In ja, zato se mi smilijo fotografi. Lahko se še tako trudijo in trudijo, pa ljudje v njihovih slikah ne bodo videli neke lepote, če jih ne bodo prevzele barve.

Ps: Ker sem rahlo broke, prodajam smeno in mini skenerček za film. Smena je tisti fotič, ki dela vse te lomo slikice na mojem blogu, tudi te zgoraj. Kul za špilanje, lahko tud pomagam z nasveti. Prodajam jo za 30e, prav takšno ceno pa sem dala tudi skenerčku. Za več info pa mail.

This entry was posted in Lomo pics. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s