Schengenfest 2012

Še tretji festival v dveh mesecih. Mislim, da lahko z gotovostjo rečem, da so festivali kul stvar in da jih ni nikoli dovolj. Dobra glasba, predvsem pa tista ležernost in sproščenost, to je tisto, kar vedno znova privablja. Po največjem nemškem in največjem hrvaškem festivalu je prišel čas še za največji slovenski festival. Ja, mislim, da lahko dokončno rečemo, da je Schengenfest po hitri cesti prehitel Rock Otočec in se zasidral na prvo mesto. Ne vem sicer, kje ležijo vzroki. Ne glede na to, kaj pravijo ljudje, ima Rock Otočec v zadnjih letih prav dober in zanimiv program, zato sama v prehodu publike na Schengenfest iščem bolj v dejstvu, da imajo ljudje raje nekaj novega in da je Schengenfest v zadnjem času postal the place to be. In če je in, potem mora truma mladostnikov drvet tja. Ker če pogledamo, v zadnjih letih njihov program ni bil nekaj svetovno zanimivega. Najboljši slovenski bendi plus dobri bendi iz Balkana plus super ugodna cena plus Kolpa in prišli so ljudje. Je pa res, da so letos naredili velik, velik korak naprej in dejansko preskočili Rock Otočec tudi po punudbi. Kaiser Chiefs, Parov Stelar, Leningrad Cowboys na glavnem odru pa Tom Novy, Gramophonedzie in drugi na elektroniki, ponudba, ki dejansko privablja tudi ljubitelje dobre glasbe in ne samo zabave in pijančevanja željne mladostnike. Suvereno številka ena na slovenskih tleh!

Kaj pa v primerjavi s tujino? Oh, čaka jih še veliko dela. Če je na rock im park v kamp plac mogoče privleči praktično vse, česar se divji Nemci domislijo, le da ni stekleno, je kamp plac na Schengenfestu kot da bi ljudje živeli v zaporu. Pregled na vhodu spominja na vstop v varovano območje, prinesti ne smeš praktično ničesar razen zaprtih plastenk. Po vsej verjetnosti gre za slab marketing na sceno nič ne smejo nest noter, bojo pa zato več kupovali v kamp trgovini. Trapasto in zaostalo. Na rock im park imajo v kampu štante samo s hrano, zato pa te štanti delajo in služijo kot nori. Na Schengenfestu pa pustijo ljudi, da se praktično cvrejo na 38ih stopinjah, brez vode ali druge pijače, in seveda brez kakršnekoli sence v kamp placu. Lahko bi bilo bolje, veliko bolje. Srečni in veseli ljudje tudi več kupujejo, nezadovoljni grejo raje v vaško trgovino po nakupe in pijejo pred avtom. Learn, people!
 Kar pa se tiče prizorišča, nimam pretiranih pripomb. Razen hrane, seveda. Videla sem, da je celo nekaj nove ponudbe, torej smo napredovali od pleskavic in čevapov, ampak človek se vpraša, če ne bi bilo mogoče ponuditi vsaj malo več. In da bi vse skupaj izgledalo vsaj malo bolj apetitlich? Hvala bogu za Kolpo ob prizorišču, ker temperatura v teh dneh je bila res nehumana.

Zato pa je bila glasba na visokem nivoju. Bila sem samo na tretjem dnevu, slišala nekaj pripomb na prva dva dneva, ampak sama sem domov odšla zadovoljna. Več kot zadovoljna. Začeli smo s Parov Stelar, čeprav mi je zdaj malo žal, da se nisem potrudila ujeti Zirkus, ker so delovali res zanimivi. Parov Stelar so naredili pravo žurko s svojo retro mešanico elektronike, swinga in džeza. Takšno žurko, da sem poleg sebe zagledala dedka in dve babice, ki so ga densali. Prav gotovo najljubši trenutek, ki sem ga kdajkoli na kateremkoli koncertu ujela. Ljudje so plesali, pihalna sekcija dveh na odru je razturala, pevka je bila odlična. Plesalo se je, vzdušje je bilo pravo.


Nadaljevali so Big Foot mama. Stari mački. Skočir s svojimi filozofskimi vložki, stare in nekaj novih pesmi. Ljudje čisto divji, znali skoraj vse pesmi na pamet. Kljub vsemu trudu slovenskih organizatorjev festivalov na naših glasbenih dogodkih še vedno najbolj palijo slovenske skupine, ki smo jih vsi že milijonkrat videli. Svašta. Ali pa mogoče pričakovano, mladina pač na takšen festival primarno pride zaradi zabave, ne pa zaradi glasbenih presežkov. 
Sledili so glasbene zvezde Schengenfesta – Kaiser Chiefs. Ko so par mesecev nazaj objavili, da prihajajo na Schengen, sem bila prepričana, da se šalijo. Zakaj v Slovenijo? Mi ne cenimo angleškega indie rocka, mi Slovenci v takšni glasbi ne znamo uživati, kaj šele sodelovati. Naše vzdušje je ploskanje po komadu, vsaj nekaj takšnega se je pokazalo na nedavnem Uf festivalu. In če že prihajajo v Slovenijo, zakaj ne na Rock otočec? No, pa sem se kar malo vgriznila v jezik. Prizorišče se je po Big foot mami sicer rahlo spraznilo, tipično slovensko, je pa vsaj vzdušje bilo na neki ravni in se je z vsako novo pesmijo stopnjevalo.


Kaiser Chiefs imam sicer rada, vseeno pa nisem pričakovala, da so na odru tako poskočni in zabavbi. Sploh frontman Ricky je užival v vsakem trenutku koncerta – malo je hengal ob kamermanu, mu kradel kamero in snemal, malo je plezal po opornih stebrih odra, brcnil je v rit idiota, ki je vletel na oder, zbil je na tla enega izmed spremljevalne ekipe, ko je ta hotel pobegnit z odra, ko so mu hoteli čestitati za rojstni dan, bogve, komu je ukradel tistega bmxa, s katerim se je na koncu pripeljal na oder. Predstavili so vse svoje uspešnice, nastop speljali več kot korektno, največji odziv pa je kot pričakovano iz množice izvabila Ruby. Takrat kot da se je ljudem utrgalo. Lušno.

All in all, bravo Schengenfest! Še vedno so stvari, ki bi jih bilo nujno potrebno izboljšati, ampak kar se glasbenega nabora tiče – čestitke in nadaljujte z dobrim delom.

This entry was posted in Mjuziq. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s