In smo spet pri nogometu

Pa se začenja spet nogometna sezona. Se mi zdi, kot da smo komaj končali, pa nas vse skupaj spet čaka. Jovo na novo. Pa se človek kar malo zamisli, zakaj sploh še to gleda. Ker vse skupaj ni več pristno, zdaj vse skupaj deluje kot igrica fantasy football, klub, ki mu iz zraka pade gora denarja nakupi svega i svašta, potem se pa pejd. Ni to več to. Kje je lojalnost klubom. Kje so legende klubov. Zakaj igralci ne zdržijo več kot nekaj let v istem klubu. Vem, da je na vse skupaj odgovor denar, ampak vseeno bi lahko bile stvari drugačne. Kako naj se navijači poistovetijo s svojim klubom in igralci, če se vsako leto zamenja pol ekipe. Eno sezono ploskaš nekomu in žvižgaš drugemu, že naslednje leto pa igralec zahinavi klub in odide v največjega tekmeca v ligi. Zakaj se vsem zdi to normalno? Ok, denar. Ampak a ni praktično isto, ali igralec dobiva 300000 na mesec ali pa 250000. A ni lepše, če bi ostal v enem klubu petnajst let, pa bi te imeli navijači kluba še naslednjih sto let za legendo kluba, pa čeprav v vseh tistih letih nisi osvojil praktično nič. Vse je postalo tako sterilno in zaigrano. In potem igralci poljubljajo grbe in si dajejo tetovaže, takoj naslednje leto pa so že v drugem klubu. A ne bi bilo lepše, če bi bile ekipe vsaj nekaj časa enake, če bi igrali domači igralci. Vse bi bilo bolj pristno. Res, zgubljam upanje v ta nogomet. Igrajo se samo še bogati klubi, pa še ti so samo marionete bogatim šejkom. Bogati moški so si pač našli svojo zabavo. Ampak a imajo potem osvojene lovorike sploh še kakšen pomen. Igralci se po klubih itak menjajo kot po tekočem traku. Prav čakam, da se bo končno nekje pojavil nekdo v stilu Maldinija ali pa Tottija, ki ga bodo hoteli veliki klubi, pa jih bo zavrnu, ker on je pa zvest temu klubu. A ni najlepš, da lahko igraš v klubu, za katerega navijaš že od malega. A ne bi bila to uresničitev vseh sanj. No, ne. Gre samo še za denar. Že lani sem parkrat rekla, da ne bom več gledala nogometa, me zanima, kako bo letos. Pa da ne bo kdo narobe razumel. Isti problemi so v veliko ekipnih športih, v NBA je pa nasploh še huje kot v nogometu. Kje so časi, ko je bil nek basketaš simbol svojega kluba. In to ne par let, ampak skoraj forever. Jordan Bullsi, Bird Celticsi. Tega praktično ne vidiš več. Zakaj bi si recimo nekdo kupil dres nekoga, če ga morda naslednje leto ne bo več. Kakšni naivneži so bili navijači New Yorka lani, ko so pokupili toliko Linovih dresov. Ga že ni več, bye bye. Mogoče, mogoče sta Bryant in Wade tiste, ki bota za vedno ostala v svojih klubih, pa še za njiju ne bi dala roke v ogenj. Trapasto. Vse je samo še biznis. Ampak a ni neumno, no? Šport bi moral biti najbolj pristna zadeva na svetu, mislim, že od malega smo vedno vsi hoteli zmagovati, zdaj pa se dejansko vsepovsod gleda samo še na zaslužek. Sovražim to.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s