Olimpijske igre 2012

Sem se spravljala nekaj napisat že od zaključka, pa se kar nisem mogla pripravit. Ne vem, se mi zdi, da sem se ob koncu kar nekako prazno počutila. Kot takrat, ko je konec sezone tvoje najljubše nadaljevanke. No, še par stopenj huje. Ker z mano pa olimpijskimi igrami je podobno kot z mano pa eurosongom. Tega se ne zamuja in to spremljam odkar pomnim. Še huje, če sem morda eurosong kdaj že zamudila, no, olimpijskih definitivno nisem. Ne, tudi zimskih ne. Šola? Pf, ni problema. Moje telo je točno vedelo, kdaj so na sporedu, in takrat zbolelo. Prisežem, brez goljufanja. To mora biti neka psihična fora, najbrž so tisti mali ludeki v glavi sporočili ostalim v telesu, kako se stvarem streže in so naredili svoje. Prvih iger, ki se jih malo bolj spomenem so bile tiste v Lilehamerju. Ja, naši so dobil par medalj v smučanju, ampak ni bilo to tisto, kar me je pritegnilo. Obsesivno sem spremljala smučarske teke. Stefania Belmondo in Manuela di Centa, kaki carici sta to bili in kake boje sta to imeli med sabo, epsko! Mislim, to te kar prime, da sanjariš, da bi ti kdaj nastopil na olimpijskih. Res, od takrat sem imela prav željo, da bi bila kdaj del tega. Da bi doživela. Da bi videla iz prve roke. Vsakič, ko to komu omenim, se kar nasmehne. Ja, kako bi pa prišla tja. V rokometu? Jah, pač niso dodelane sanje. Kljub temu pa niso nedosegljive. Se vidi, da ljudje niso brali Mustrovih stripov. Če ne bi se takoj spomnili Lakotnika in ugotovili, da lahko olimpijske igre doživiš tudi kot prostovljec. Ne razumem, kako nekaterih olimpijske igre sploh ne ganejo. Jaz sem cela nora. Povezovanje sveta na čisto drugem nivoju, ko se za par tednov postavi na stran politične in drugačne spletke, jaz v teh trenutkih več kot uživam, ljubim jih! In tisti mali veseli in žalostni trenutki, ko s tekmovalci praktično dihaš, ko z njimi čutiš, kako te to ne bi ganilo. Ko je Chad le Clos premagal svojega vzornika in ob prejemu zlate medalje jokal kot mali otrok. Ko je Felix Sanchez zmagal še na drugih olimpijskih s točno istim časom in na odru za zmagovalce mislil na babico in jokal. Ko je Liu še na drugih olimpijskih igrah s točno isto štartno številko predčasno poškodovan končal tekmovanje. Da te takšni trenutki ne ganejo, moraš biti kamen. Si predstavljate, športniki trenirajo štiri leta za tole, garajo in se odpovedujejo vsemu, potem pa je lahko v parih sekundah konec sanj. V parih trenutkih. Kar mravljince dobim po telesu. Zato sem še toliko bolj vesela, ko uspe kakšnemu Slovencu. Več od olimpijske medalje vsaj v mojem svetu ni. In všeč mi je bilo, kako je bilo na tviterju cele dneve živahno in je bil šport na prvem mestu. Še tisti, ki ga ponavadi ne spremljajo, so bili celi divji. Super vzdušje. Britancem je vse skupaj kar dobro uspelo, ob zaključni slovesnosti sem sicer dobila občutek, da gre za kakšno glasbeno prireditev, malo so res pretiravali. Čez igre je bilo malo kiksev, kolesarstvo je bilo recimo prav težko spremljati, brez napisanih časov po ekranih, tudi športi bi lahko bili malo bolje razporejeni, da bi človek lahko več stvari ujel. Saj vem, da sta plavanje in atletika glavni stvari, ampak moštveni športi so bili v štartu kar malo potisnjeni v ozadje. Da ne omenim lapsusa, da so zadnji dan dali vsa finala moštvenih športov praktično na isto uro. Big fail. Še enkrat več sem ugotovila, da ljubim plavanje. Oz. gledanje plavanja. Da bi enkrat v življenju lahko tako lepo odplavala metuljčka ahh. Vedno manj me navdušuje atletika. In po prebranih strokovnih člankih o prepovedanih substancah še toliko bolj. Ne verjamem, da je kdorkoli od šprinterjev čist, res ne. In Bolt mi gre vedno bolj na živce, kako se to obnaša, kot mali nevzgojen otrok. Nekdo bi ga resno moral postaviti na realna tla. Zato imam tako rada ekipne športe. Tam se nihče ne rabi dopingirat, no, bom raje izvzela nba igralce, tam tudi nisem čisto prepričana, kako stvari stojijo. Ampak drugje je praktično vse čisto in tudi logično je, zakaj. Lahko ti še kako treniraš svoje telo, ampač če ti nimaš nobenega talenta za igro, ti to prav nič ne bo pomagalo. Vsak lahko teče na sto metrov, za rokomet, basket, nogomet in podobno pa že rabiš nekaj koordinacije. Poleg še veliko ostalih stvari, seveda. Torej, olimpijske so končane. Že ko so se dogajale v Atenah, sem rekla, tole bi bila pa idealna priložnost za it. No, pa nisem šla. Pa jih je dobil London. Pa sem rekla, če zdaj ne grem, sem neumna. Evo, pa nisem šla. Upam, da se ne bom celo življenje grizla zaradi tega. In zdaj raje ne bom rekla, da v Rio bi bilo pa treba nujno it. Bom raje tiho, pa se mi mogoče vseeno nekoč uresniči velika želja.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s