Še ena zmaga

Kako sem jaz en trapast človek, to je pa neverjetno. Pa dobro, saj večini okoli mene je dejansko jasno, ampak kako se lahko vedno meni dogajajo najbolj trapaste stvari. Resno, a sem lahko tak introvertiranc in socialno neprilagojen človek, da v nobeni situaciji, ki me preseneti, ne znam pametno odreagirat. Včasih bi se res prav usekala. No, pa ne verjamem, da bi kaj dosti pomagalo. Ker najbolj trapaste stvari se bodo vedno dogajale meni oziroma si jih bom sama napletla. Jaz sem namreč takšen človek, ki je recimo šel na pošto s pismom po znamko, jo dobil in začel lizat, dokler mi ni mladenič za šalterjem rekel Gospa, tale se pa odlepi. Ne samo, da sem lizala fakin znamko za odlimat, še gospa mi je rekel. Jaz sem recimo tudi takšen človek, ki gre po kavo (coffee to go varianta) in rogljiček, mi reče ženska za šalterjem tri eure dvajst, ji dam dva eura in rečem sej kul. Mislim, resno. Kako se mi dogajajo takšne stvari, da res vsepovsod izpadem ko muto. Pa nisem tako glupa, no, prisežem da ne. In potem danes, oh danes… Grem na fax, da bi profesorja prosila, da bi bil moj uradni mentor, ker moj neuradni mentor ne more bit uradni mentor, ker je asistent (jah, mal sem zapletla zgodbico). Pridem v zgornje nadstropje, kjer je pred njegovo pisarno na klopcah že vse polno, zato grem malo naprej na naključno prazno klopco pred naključno pisarno. Čakam deset minut, berem, preganjam dolgčas, ko se vrata naključne pisarne zraven klopce, kjer sedim, odprejo in ven pride moj neuradni mentor (ki ga mimogrede že dve leti nisem videla, najina komunikacija poteka preko maila, imam pa sicer ogromno vprašanj glede moje diplome), se zagleda vame in vpraša je kdo tu tukaj zame. Men gre seveda skozi glavo milijon stvari. A se me spomne, a nej sploh kej rečem, a nej sploh pogledam, a bi mogla rečt ja, a se lahko to men dogaja, o ti šit, ka nej nardim. In rečem ne. Ja valda, ne sm rekla. Čeprav mam milijon vprašanj. Čeprav bi lahko vsaj pozdravla. Čeprav bi lahko rekla milijon stvari. Čeprav bi lahko rekla karkoli. Karkoli razen ne. Ampak sem rekla ne. Čestitke res. Kar potrepljala bi se po rami. Še ena zmaga. In kako naj zdaj pridem v torek k njemu na govorilne. Najboljš da se postrižem, namažem, zamaskiram. O, prosim, prosim, prosim, upam, da me ni prepoznal in da si ni vsega skupaj zapomnil. Res nisem tako glupa kot delujem, res ne, samo malo socialno neprilagojena, prisežem.