Quiet

Berem eno super knjigo. Quiet se imenuje, je pa posvečena vsem nam introvertirancem. Polovici sveta najbrž ne bi bila nič posebnega, nam introvertirancem je pa kul. Končno si lahko brez slabe vesti rečem jupi, nisem edina na svetu. Ker tečno je bit introvertiranc. Že celo življenje poslušam tisti stavek ‘a ti pa ne boš nič povedala’. Ali pa še tisti boljši ‘kaj si pa ti tak tiho’. Pa bi rada bla drugačna, rada bi znala govorit ko navita ura, rada bi znala razlagati stvari dolge ure, rada bi govorila z vsakim in vedno. Pa žal ne morem. Nisem takšna. Preprosto me je groza tega. In naporno mi je. Pa ni da bi bila cel čas tiho. Če na drugi strani čutim neko pristno zanimanje, lahko tudi jaz govorim ogromno. Ampak kaj ko imajo ekstrovertiranci to tečno lastnost, da radi govorijo, drugim pa le redko pustijo do besede. Pa ni panike, komot preživim v takem pogovoru, samo aha pa ja pa tako tako moraš kdaj pa kdaj reči, pa je vse kul. Včasih je celo bolje sodelovati v takšnem pogovoru, maš vsaj čas se posvetiti svojim mislim. Ampak kaj ko pride kdaj čas, ko poteka debata o temi, o kateri veš ogromno, potem pa čuješ tiste ekstrovertirance, ki kar nabijajo pa nabijajo. Pa točno veš, da pojma nimajo o temi. Ampak se tako lepo znajdejo. Sovražim ta svet, ki je tako prilagojen ekstrovertirancem. Samo da govoriš in govoriš, pa si vsepovsod lepo sprejet, vsepovsod se znaš prodat in osvajat ljudi s svojim besedičenjem. Še nikoli ni nihče za kakšnega introvertiranca rekel o glej, kako je pa ta simpatičen. Ker smo očitno tako vzgojeni. Ekstrovertiranci se lahko s svojim jezikom rešijo vsega, še šole so prilagodili njim. Ja, dejmo delat v skupinah. Pa ja, mejmo še kakšno govorno vajo. Pa predstavitev projektov, ni panike. Ustni izpit, brez problema. Pa nisem jezna. No, sem. Na sebe. Ker bi rada bila taka, pa ne znam in ne morem. Rada bi uživala v družbi ljudi, ne pa da pol časa razmišljam o tem, kako bi bilo fajn tisti čas bit doma pa brat knjigo ali pa pogledat kakšen fajn film. Pa se trudim, res se. Kamorkoli me kdo povabi, poskušam reči ja, ker si zavestno rečem tina, no man’s an island, treba je it v družbo, nihče ne more bit ves čas sam. In grem. Pa se celo pot do tja psihiram ojoj, kdo bo kaj tam, a bo treba ful govorit, a bo napotno. Kot da se ne bi znala do konca sprostit, se ves čas počutim, ko da ljudje ves čas ocenjujejo moje odgovore. Pa najbrž ni tako, ampak takšna sem. In zato se tudi bolj kot ne izogibam placem, kjer bi lahko srečala kakšne znane ljudi, ker preprosto sovražim ta small talk in tisto trapasto vprašanje ‘ja kaj pa ti kaj’. Ker mi gre v tisti sekundi, ko se postavi to vprašanje, milijon stvari po glavi. Kaj, kaj jaz kaj, kaj zdaj s tem misli, hoče, da mu povem, kaj zdaj delam, kaj sem danes delala, kaj na splošno delam, kaj kaj. In potem bleknem ven kaj trapastga v smislu ah, nč kej, pišem diplomo in itak da si potem mislim, ja dfak a lahko mam še bolj dolgočasn lajf, drug človek najbrž res ni impresioniran. Ne znam se it teh mini pogovorov, ker imam ves čas občutek, da moraš nekomu nekaj dokazati. In še neiskreni so. Zato sem ves čas na ulici bolj kot ne v svojem svetu, da ja na bi koga srečala. Je to normalno? Ni. Očitno sem pač socialno neprilagojena. In še dobro, da ljudje okoli mene to v večji meri sprejemajo. Saj me imajo večkrat za posebno, ampak raje sem posebna kot pa navadna, pa naj bo to že tolikokrat prežvečen izgovor. Ampak tako pač je. Bolj kot sem štorasta v pogovorih, bolj me življenje preizkuša. Ker ne znam reagirat v takšnih situacijah presenečenja, ko me kdo ustavi na cesti ali kdo na hitro kaj vpraša. Ah, kako bi bila srečna, če bi vsa naša komunikacija potekala preko smsov in emailov, napišem lahko karkoli. Ah, svet bi bil takoj lažji. Sem pač neprilagojena. Naj se pa ekstrovertiranci prilagodijo meni.

1 2 3 4 5 6

The only people for me are the mad ones, the ones who are mad to live, mad to talk, mad to be saved, desirous of everything at the same time, the ones who never yawn or say a commonplace thing, but burn, burn, burn, like fabulous yellow Roman candles exploding like spiders across the stars, and in the middle, you see the blue center-light pop, and everybody goes ahh…
[Jack Kerouac]

This entry was posted in Lomo pics. Bookmark the permalink.

10 Responses to Quiet

  1. vav. kak šikane fotke. smem sam prašat ka mam js na prvi fotki v laseh? ker špange nisem nosla. pa alkohola je blo tut oo🙂

  2. Chemfusion says:

    Prmejdun, ta zapis je kot bi poslušal lastne misli.🙂
    Z eno malo razliko, praviš “Pa bi rada bla drugačna, … Ker bi rada bila taka, pa ne znam in ne morem.” Jaz se s tem ne obrmenjujem. Sem kakršen sem, zaradi drugih se spreminja tne mislim. Tisto awkward tišino, ki pogosto nastane med mamo in sogovornikom pa sem se naučil sprejeti, ker če nimam nič pametnega povedat sem rajši tiho.

    Takole poteka večina mojih naključnih social interactionov http://chemfusion.eu/blog/2012/01/24/close-encounters/

    (Moram po introvertiransko vprašat; Saj ti ne gre (preveč) na jetra, da sem ti začel nenadoma spamat po zapisih?😀 )

    • frutina says:

      sej vem, sej tud jz se ne mislim spreminjat, sploh ne vem, kako bi se lahko. Že to da se zavedam, kaksna sem, je dovolj napredek haha sam včasih je tak fajn opazovat ljudi, ko lahk kr blebetajo tja v tri dni pa ko tak uživajo v druženju

      (Ne ne, kr prvošč si, fajn slišat, kaj si še kdo drug kej misli)

  3. miran says:

    Jaz sem več kot četrt stoletja rabil, da sem ugotovil, da je pravilni odgovor na vprašanje “Kako?” edino in samo “V redu, pa ti?” Hočem rečt, da je važno, da se govori, pa nič ne pove, in to po možnosti vedno isto, po vedno istem kopitu. Velja za VSE situacije, to sem dal samo najbolj očiten primer.😉

    • frutina says:

      ja sej to, se mi zdi, da je svet prav prilagojen tistim, ki se tako radi družijo pa govorijo, ne glede na to, če dejansko kej pametnega ven vržejo. Hehe sam vedno, ko rečem samo vredu, ljudje vprašajo, če je to vse haha kak so zahtevni noo🙂

  4. Urša says:

    A misliš, da sem jaz kaj drugačna??? Sam mogoče bolje skrivam….

  5. pjbrez says:

    That’s one of my favorite quotes by Jack Kerouac : )

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s