En zdravnik po cesti gre

Ponosna sem, da nikoli ne doživljam osebnih travm, kadar je potrebno it k zobozdravniku ali zdravniku. Nisem živcna, ne tresem se in ne paničarim, tako kot to znajo nekateri ljudje, ki te naredijo živčno, že če samo sediš zraven njih, ko čakaš, ker ne, ni dovolj, da so oni živčni, to morajo povedati tudi vsem ostalim okoli sebe in narediti celo čakalnico nervozno. To ne pomeni, da kot otrok nisem doživela nobene travme. Kako da ne, ko je moj prvi spomin dejansko iz bolnice. Spomnim se ogromnega dvigala, prav takšnega kot v kakšni nadaljevanki, in spomnim se, da me je nekaj ornk bolelo. Prav zatresem se, ko pomislim. Ampak ne morem določit, ali je bilo to, ko sem se mala zaletela v radiator in si razbila glavo, ali ko sem pred blokom zletela na zobe na lesenem vlakcu. Nekaj od tega. No, kljub temu to ni vzpodbudilo ničesar. Pa verjemite, da sem dala kar nekaj zelo bolečih stvari skozi. Igranje rokometa z zlomljenim zapestjem ali pa zbite sprednje zobe, in to večkrat. Mogoče gre bolj za to, da nikoli nisem imela problemov s kirurgi, vse, ki sem jih do zdaj spoznala, no, preštejem jih lahko bolj na eno roko, ampak bili so strokovni in kar je še pomembnejše, človeški. Problem imam z zdravniki splošne medicine in navadnimi zobozdravniki. Recimo, primer. Pri rokometu se mi ena Italijanka zabije vglavo in mi zbije dva zoba, enga pa zvije. Pridem k svoji zobozdravnici, ki sem jo imela vsaj že deset let, ki ni imela nikoli, ampak res nikoli nobenega dela z mano, ker imam zdrave zobe, in ta bitch mi reče, da nisem več upravičena do šolskega zobozdravnika. Pri svojih 20ih? Resno? Sploh je ni ganilo. Jaz na robu solz, ona pa brezbrižno in nečloveško. Pa dobro, tudi če ne bi bila več upravičena, da ne moreš človeku v stiski pomagat, ne razumem takšnih ljudi. In potem so tukaj še zdravniki. Eh, kje sploh začet. Mogoče kar v šoli pri sistematskih. Mislim, a je bilo še kaj hujšega kot sistematski pregledi? Kakšna katastrofa. Pa ne bi smelo biti tako, ampak je bilo. Kar vse punce naenkrat tam, da smo ja vsi videli, katera je predebela, katera je premajhna, katera ne vidi in katera ne sliši. In ne, da bi bila zdravnica ali pa njena sestra vsaj malo taktična, ne, dejmo že male otroke traumirat. Mislim, sama sem po tistih pregledih mislila, da sem najmanj napol gluha, takšno paniko so vedno zagnali. Takrat pa sem bila prepričana, da če si kupim slušalke za ušesa, da bom do dvajsetega leta že gluha, tako me je prestrašila. Hvala bogu, da nisem nikoli kaj pretirano potrebovala zdravnika, ker pač nikoli nisem bila ena tistih, ki za vsak prehlad hitijo k zdravniku. K temu je prispevalo tudi to, da sploh nisem vedela, katera je moja zdravnica. No, potem pa človek preseže starost 26 let in vse se podre. Začnejo se zdravstvene težave, itak, ti pa kot da si izbrisan. Na otroškem te nočejo več, kamorkoli pokličeš so vsi čudežno zasedeni in ne sprejemajo novih bolnikov. Mislim, halo? Poškodujem si koleno pri rokometu. Celo dopoldne kličem okoli, kdo bi me vzel in ne najdem enega. Niti en se me ni usmilil. In potem grem k dežurni, kaj mi pa drugega preostane. Ki mi napiše napotnico za kirurgijo. Točno minuto dela je imela z mano. Minuto! In te boge minute si ni mogel vzet niti en zdravnik dopoldne v celjskem zdravstvenem domu. Pridem naslednji dan zjutraj na informacije, da mi najdejo oni enega zdravnika, če si ga že sama ne zmorem. Neuspešno. Mi je pa rekla, da če pridem v ponedeljek, me bo pa sigurno kdo vzel. Kaj?! Najbolje da mi do takrat koleno kar odpade, ane. Kdaj so zdravniki prenehali biti ljudje? Pa ne govorte mi o gužvi, prosim lepo, minuto bi vam vzelo. Vse, kar rabim od svojega zdravnika, je to, da kadar pridem, da mi napiše napotnico za naprej, ker dejansko mi navadni zdravniki še nikoli niso kaj prida pomagali. Mislim, jaz sem popoln bolnik, zdravniki bi se morali borit za mene, ker z mano dejansko ne bodo imeli pretiranega dela. Glede na zgodovino se mi dogajajo samo trapaste poškodbe in še te v tujini ali pa v večernih urah, ko mi moj zdravnik tako ni zmožen pomagati. Kaj bi še radi lepšega? Torej, kdo me bo rešil in predlagal celjskega zdravnika, ki me je pripravljen prevzeti? Vse, kar želim, je, da je človeški. Zna bit, da so v tem času že izumrla vrsta, vsaj pretekle izkušnje mi tako pravijo. Zadnjič mi je recimo ena teta pri dežurni v čakalnici skoraj v joku zaupala, da je njen mož doživel že dve možganski kapi, da ima hudo sladkorno in da zdaj noče niti jest več. Da je prišla prosit, če ga vzamejo v bolnico. In potem sem bila not, ko sem slišala, kako grdo sta jo zdravnica in sestra zavrnili. Mislim, meni se je paralo srce, one dve pa lagano nečloveško. Pa razumem, težko je vsak dan poslušat na milijone takšnih in drugačnih zgodbic in najbrž je edina rešitev to, da nehaš empatično gledat na vsakega, če ne se lahko ti sesuješ, ampak prosim no, vsaj kanček srca se pa lahko obdrži. Ne maram zdravnikov splošne medicine, res ne, čakam pa čakam, da me kakšen preseneti, pa se še ni zgodilo.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

7 Responses to En zdravnik po cesti gre

  1. Robi says:

    Če izveš za kakšnega, še meni prosim povej. Tole z zdravniki je res katastrofa…

  2. Urša says:

    Mogoče ga pa čez 3, 4, 5 ? let dočakaš….:) vsaj veze in poznanstva boš lahko izkoristila😉

  3. dasadjuric says:

    kerga hočeš djurića hočeš, brata al fotra?😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s