Boring is easy

Zadnje čase sem kar dejavna na lomography.com. Imajo namreč tak sistem, da če napišeš članek in je sprejet, dobiš 10 piggy points, kar pomeni 10 eurov, ki jih lahko zapraviš v njihovi trgovini. Trapasto je edino, da so lansko leto uvedli omejitve in tako lahko določeno količino piggy points porabiš samo nad točno določenim zneskom, recimo 10 piggy points lahko zapraviš ob nakupu nad 25e. Tudi to ni slabo, je pa drugače kot včasih, ko sem kar nekaj fotoaparatov dobila na takšen način. Je pa res, da velja, da lahko nad 200 eurov zapraviš poljubno število piggy points, zato sem se odločila, da bom začela pisat članke, da dobim 200 piggy points in si bom nekaj lepega kupila. Pisanje bo koristilo moji angleščini, kar nikoli ni slabo, malo pa bo tudi vzpodbudilo mojo kreativnost. Včasih mine res dolgo časa, preden na blogu kaj pametnega skupaj spravim, tu na lomography bom pa za lepo nagrado v to prisiljena. Nekako sem si zadala plan, da na mesec napišem dva članka, kar bi nekako pomenilo, da bi do svoje nagrade prišla v manj kot enem letu, seveda pa upam in si močno želim, da bo vmes še kakšen piggy giveaway, dobiti nagrado za home of the day pa tudi ne bi bilo slabo. Na mojem domeku piše, da sem do sedaj napisala šest člankov. Zadnji je bil na temo my analogue days, kjer sem tečnarila o tem, kako trapasto je, da vsak dan, ko pregledujem slike na lomography, ugotavljam, da očitno vsi tam živijo v nekih ogromnih milijonskih super mestih, kjer se ves čas nekaj dogaja. Mislim, saj načeloma ni važno, kje živiš, lepe slike lahko nastajajo vsepovsod, ampak jaz imam občutek, da čisto vsak dan hodim po točno istih poteh in to me ubija. Ker Celje je ravno prav majhno in razvito mesto, da te uspava. Imam vse, kar potrebujemo, ljudem gre življenje ok, ni pa nobenega presežka. Pa ne da to vse skupaj ne bi bilo dovolj dobro, ampak valda je pa v življenju še ja kaj drugega za doživet? Zato si ves čas postavljam neke projekte in preizkušam fotiče in različne filme in tehnike, da bi ja moje življenje v tem mestu postalo vsaj malo bolj barvito. Ker priznajmo si, naše mesto ni pretirano živahno, ne dogaja se veliko stvari, ni nekih impulzov za moje življenje. Vsakič, ko razmišljam o mojem mestu, se spomnim tiste gospe, pri kateri sem živela, ko sem se v Münchnu učila nemško. Živela je v Germeringu, ki je predmestje Münchna, lepo malo mestece, ki ima vse, od šoping centra, biergartnov, parka in super lušnega jezerca. In ko sva se en večer sprehajali po Germeringu, ki me je malo spominjan na Celje, sem ji rekla Pa saj tale Germering je pa super, imate vse, kar potrebujete tukaj. Pa se je ustavila, me pogledala in rekla Tina, to je spalno naselje. In  vsakič, ko slikam po mojem mestu, slišim ta glas v glavi. A se splača, saj je Celje samo spalno naselje. In je tečno, res tečno. In poskušam. Pa se vseeno po mojih slikah vidi, da sem vedno na istih cestah. Vedno. Moja vsaka druga slika je Savinja. Saj je lepa, ampak nekega presežka pa vseeno ne prestavlja.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

Advertisements
This entry was posted in Lomo pics and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

15 Responses to Boring is easy

  1. Robi pravi:

    Hja, Celje je, hm, mrtvo. Kdor trdi, da ni, ne ve, kaj življenje je.

    Jaz sem bil doma tam proti koncu skoraj vsake od tvojih fotografij (prve v tem prispevku, recimo). K sreči sem doživel tudi Celje, ki je cvetelo, živelo, ki sem ga imel rad. Potem… Potem je šlo pa vse k vragu. In v bistvu bi skoraj s prstom lahko pokazal, kdaj. Takrat, ko je dobilo župana, ki še vedno vedri in oblači na čelu občine. Z njim je vzdušje strmoglavilo.

    Včasih sem vsakemu z veseljem povedal, da sem Celjan. Ko sem šel v Ljubljano študirat, mi je bilo dejansko hudo, Celje sem pogrešal. Zdaj? To ni Celje, ki sem ga zapustil.

    • frutina pravi:

      ne morem tamle replyat, ker mam trapast nastavitve naštimane, da se ne da več. jz trdim, da ga ma. sploh na kulturnem področju ponuja premalo. premalo, da bi predramilo mlade, da bi jih sploh začelo zanimati. ker kar dobivam zadnje čase občutek v celju je, da je mladim preprosto vseeno. nič jih ne zanima. whatever način življenja. sam da so nove cunje.
      ps: kire hiše točno?pa ne mogoče une art deco style, kr tist je pa moja daleč najljubša hiša v celju 🙂

  2. nimbuchaval pravi:

    Hja, fotoaparat, raziskovanja, potovanja in avanture so kot rit pa srajca, a ne? Moram pa rečt, glede na to, da prihajam še iz manjšega in bolj spalnega naselja Logatec, da odgovornost pade na prebivalce. Po enih in istih poteh lahko hodiš tudi v New Yorku.

    • frutina pravi:

      sej vem, se čist zavedam, da je konc koncev vse od mene odvisn, sej pa nism drevo, da bi mogla bit cel cajt na istem mestu, sam pač tečna sem, kr če kej, ma pa celje potencial, skrbi me pač, da so ljudje uspavani, ker so kao zadovoljni. i just want something more 🙂

  3. nimbuchaval pravi:

    Aja pa še to vprašanje – kaj je pravzaprav fora lomo fotoaparatov?

  4. nimbuchaval pravi:

    No zdej sem si že na strani prebral… Kaj pa tebi pomeni?

    • frutina pravi:

      men predvsem pomeni sprostitev in zabavo. just shoot, brez kakršnikoli vprašanj a je svetloba kul, a je kompozicija kul, a je uno tretje vse dobr naštiman. brez zavor, pač fotografija v čim bolj preprostem načinu. se mi zdi, da se pri tem bolj zabavaš, hkrati pa še več naučiš.

    • frutina pravi:

      aja pa na tvojem prestavljenem blogu ne morem komentirat. kao piše, da nism uspešno prepisala črk, a se v bistvu mi sploh ne prikaže karkoli za prepisat. svašta.

    • frutina pravi:

      aja pa še to, kr tamle pod tvoj komentar o srfanju ne morem več replyat pa se mi ne da nastavitev spreminjat. upam, da ti rata it letos, ker je pa res sanjsko! ko te enkrat val potegne, glej, ni boljšga občutka. tud jz upam, da mi še rata kdaj it.drgač pa na irskem je tud sto posto kje za srfat, sej je pa ocean. en kolega študira v walesu, pa se tam da, sicer je mal hladnej voda, ampak verjem, tud v baskiji je hladna hehe

  5. čaki ti frue – zdla se začenja sezona piknikov na dekci. pa bomo lahk šli vsak 3. dan kam 🙂 je pa res, da če se hočeš kamorkoli dans prestaut, rabiš dnar. in če si brezposeln, ga nimaš. in pol ždiš doma. bla tam – še vedno sem. če se pa že odločiš, da greš s peciklom (ki ti ga po možnosti niso ukradl), si pa na današnjih cestah v smrtni nevarnosti. 🙂 ampak bo bolje. moja omica bi rekla – vse bo, ko nas ne bo! 🙂

    • frutina pravi:

      sej bo, sej bo, sam mal je treba kdaj pa kdaj pojamrat hehe. sej vem, da morš bit z malimi stvarmi zadovoljen, pa sej se mamo lepo, pa lepo je vse okol nas, sam jz bi še tud kej veeeeč 🙂 piknikiiiiii, komi čakam

  6. Igor pravi:

    Ko sem bil se majhen se spomnim, da je bilo precej zivahtno mesto tole Celje. Potem pa se je nekje vse izgubilo. Car je ugasnil. Osebno mislim, da so k temu veliko pripomogli nakupovalni centri, ne pa seveda vsega. Je pa precej zalostno, ker je Celje cudovito mesto, mesto s karakterjem. Bi bilo prav cudovito videti med vikendi polne ulice. Tako pa vidis predvsem prazne, osamljene zidove. Zal.

    • frutina pravi:

      jp, jz tud krivim šoping centre, da so ljudje pobegnili. ampak še vedno bi se jih dalo pritegnit nazaj, pač nekaj bi jim morali ponuditi, kar bi jih pritegnilo. nove kocke v centru pač ne bojo dovolj.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s