To whom it concerns

Nisem ljubitelj ljudi. Saj bi rekla, da jih sovražim, ampak to se že kar preveč sliši. Ne maram ljudi, ker sem konstantno razočarana in jezna. Resno, toliko jeze kot nosim jaz v sebi, to je nepredstavljivo. Pa ni, da bi bila jezna kar tako, iz lastnega veselja. Jezna sem ravno zato, ker od ljudi nekaj pričakujem, pa nikoli teh pričakovanj ne izpolnijo. Pa niso to neka velika pričakovanja, recimo načelnost, lojalnost, dobre besede, pravičnost. Pač stvari, po katerih bi ljudje dejansko se naj ravnali v življenju in vrednote, ki bi naj že tako bile del prijateljstva. Pa nikoli niso. In že od malega sem tako jezna na cel svet okoli mene. Pa takrat še nisem imela pojma, zakaj me vedno neka krivica tako razjezi, da se začnem kar trest. Vem samo, da sem se že takrat počutila podobno. Zdaj se zavedam, da pač živim po nekih načelih, od katerih ne odstopam. Niti za milimeter. Mi je končno postalo malo več jasno, ko sem brala o Jungovih tipih osebnosti in sem se našla v INFJ. Tam lepo piše, da smo ljudje INFJ takšni, ki si izoblikujemo svoj moralni kompas, svoja načela in vrednote za življenje, za katere pa pričakujemo, da se jih bodo ljudje držali. In tako res je. Ko vidim, da se človek ne obnaša tako, kot se meni zdi sprejemljivo, ga nikoli več ne morem enako jemati. Ker še hujše od tega, da imam takšna pričakovanja, je pa to, da si dejansko vedno vse zapomnim in imam očitno take možgane, ki me konstantno na to opominjajo. Resno, spomnim se točno do potankosti natančno vsako grdo stvar ali pa vsako grdo besedo, ki jo o meni izrekel kdorkoli okoli mene. In vsakdo okoli mene mi je že kdaj kaj grdega rekel. Poleg tega si z lahkoto zapomnim mnenje vsakega o čemerkoli. Ne vem, ali v mojih možganih obstaja prav predalček za mnenja, ampak tako je. Če mi enkrat rečeš, da ti je všeč paradižnik z mocarelo, drugič pa trdiš, da ti je to krneki, se pred mojim učkami prižiga lučka bullshit alert. Resno, tudi taka mini mnenja si zapomnim, vse je v moji glavi. In čeprav to pride zelo prav pri nakupovanju daril za rojstne dneve, ker mi je v sekundi jasno, kaj si kdo želi, je to naporna stvar za življenje, ker tako kot se pa ljudje obračajo po vetru, to je pa neverjetno. En teden trdi nekaj, drug teden drugo, nobene načelnosti nikjer. Jaz, ko nekaj izjavim, se tistega držim. Za vsako ceno. Ker ko nekaj končno izjavim med vsem tistim bullshitom drugih ljudi, sem v tisto dejansko prepričana in si ne bom čez par dni premislila. Ljudje pa kar govorijo pa govorijo, pa se očitno pol stvari, ki jih izjavijo, sploh ne zavedajo. In potem sem jaz tečna in jezna, ko hočem od človeka, da je načelen. A je to res tako težko? Pa niti ne zahtevam toliko od ljudi in prijateljev, saj niti nisem človek, ki bi kdajkoli kaj pretirano hotel od ljudi. To, da moram nekoga okoli mene nekaj prositi, mi je najtežje v življenju. Mi je nerodno in neprijetno, raje poskušam sama nekaj narediti, kot pa da sem kdajkoli od nekoga odvisna. Ampak itak, te najmanj načelni ljudje so tudi najbolj glasni in se največkrat kar sami ponudijo, da ti bodo v čem pomagali. Ampak se vedno znova naučim, da jim ne gre zaupat in da na koncu nikoli ne bo nič iz ničesar. Ker tako je, da ti potem dejansko nekaj pričakuješ, in ko se to ne zgodi, za njih to ni niti toliko pomembno, da bi se ti iskreno opravičili. Kar pa sovražim še najbolj. Razumem, da ljudje pač živijo površno in jim ni mar za kakšna posebna načela, ampak da se niti po tem ne zavejo, da so naredili karkoli narobe, to je pa bedno. In zato ne maram ljudi. Vsaj enkrat na mesec se zavestno odločim, da zdaj bom pa pozabila na vse skupaj, da bom začela znova, a za vraga, da bom prav tisti dan deležna kakšne cvetke od ljudi okoli mene. Ampak jaz ne pozabljam stvari, nikoli. Bi bilo lepo, če bi si ljudje že zapomnili to.

To whom it concerns, I’m not made of steel,
when I get blindsided my pain is quite real.
I don’t mean to squawk, but it really burns…
I just thought I’d mention it, to whom it concerns.
[Darlene’s poem, Roseanne]

EDIT: Vsake toliko časa rešim ta test osebnosti še enkrat, zato ker sem malo skeptična glede testov osebnosti in iq, ker se mi zdi nepredstavljivo, da človek v različnih življenjskih situacijah isti test vedno enako reši. Do sedaj sem praktično vedno padla v predalček infj, dvakrat v življenju mi je pokazalo infp, danes, ko sem reševala, pa mi je prvič v življenju pokazalo isfj (sicer z dopisom, da sta sensing in intuition praktično izenačena, pa vseeno). In v razlagi isfj še lepše razloži to o spominu, kot sem to jaz razložila. ISFJs have a rich inner world that is not usually obvious to observers. They constantly take in information about people and situations that is personally important to them, and store it away. This tremendous store of information is usually startlingly accurate, because the ISFJ has an exceptional memory about things that are important to their value systems. It would not be uncommon for the ISFJ to remember a particular facial expression or conversation in precise detail years after the event occured, if the situation made an impression on the ISFJ. Tako.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

3 Responses to To whom it concerns

  1. dasadjuric says:

    “What I learned in life is, That no matter how good a person is, sometimes they can hurt you & because of this we must forgive.”

  2. miran says:

    Kot izrazit INTP si ne morem pomagat, da te ne bi popravil. To so osebnostni tipi Myers-Briggsove in ne Junga. Jungovo delo je bilo samo osnova za Myers-Briggsovo.😀😛

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s