Leonard Cohen v Stožicah

Sem hotela kar takoj po koncertu že nekaj napisati, pa sem se odločila, da je mogoče vseeno bolje vse skupaj malo prespati in potem lažje vse skupaj strniti. Pa niti ni. Še vedno sem namreč kar malo žalostna, ko se spomnim koncerta. Pa ne zato ker bi bil slab, seveda da ni bil, prej odličen, ampak ker se ne morem znebit občutka, da je bilo to slovo in da je bila to zadnja priložnost videt Cohena v živo. Z vsakim nagovorom občinstva se mi je namreč zdelo, da se človek poslavlja. In potem začnem razmišljati, kaj nam konec koncev sploh še ostane. Ko bo šel Leonard, bo ostalo le še melo legend tistih časov, pa tako že odhajajo en za drugim. Želela sem iti na koncert Krieger&Manzarek dve leti nazaj na Wiesen, pa se mi je zdelo predrago, evo, zdaj pa je Manzarek umrl. Šla bi na Rolling Stonse, pa mi je bil London predrag. Upam, da ne sledi podobna usoda. Dylana sem že dvakrat zamudila, s Paulom Mccartneyem bi se tudi še morala podružit, rada bi videla tudi še Joni Mitchell. Kaj pa potem? Kaj nam sploh še ostane v teh časih poplave generičnih bendov tipa Palma Violets, Tribes, Viva Brother in podobnih, ki jih imajo kritiki sicer radi in so fajn za neko vrtenje v ozadju, so pa hkrati totalno nezapomnljivi in brez kakršnegakoli karakterja. Bendi, čigar niti feni ne poslušajo njihovih albumov, ampak samo tistih par pesmi, ki jih imajo na youtube. Kaj nam torej potem sploh še ostane, ko bodo odšli vsi veliki?

DSC08256 DSC08248Koncert je bil sicer fenomenalen, na las podoben prejšnjemu ljubljanskemu, le da je bilo ljudi polovico manj. Se mi zdi, da bi jih bilo več, če ne bi bil le en dan prej gost v Ljubljani Hugh Laurie, na žalost. Tako kot je sam Leonard povedal, da se zaveda težke finančne situacije. Začel je s standardno Dance me to the end of love, šel skozi praktično vse svoje hite od Manhattna do Suzanne. Vmes tudi kaj pametnega povedal in se šalil na račun svoje starosti. Še vedno se sicer najdejo neotesanci, ki se med njegovimi govori derejo sing in med Chelsea Hotel Janis, čeprav je sam že večkrat povedal, da mu je žal, da je kdajkoli spregovoril o Janis. Vsaj na stara leta ga pustite malo na miru, no. Vmes je vključil nekaj pesmi z zadnjega albuma Old Ideas, sploh Going home je prava mojstrovina in kar se mene tiče že na seznamu klasik in najljubših pesmi. Vse skozi ima na odru svojo skupino glasbenih mojstrov. Sploh stric na kitari je bil fenomenalen, pa tudi skupina standardnih spremljevalnih pevk – njegova ‘žena’ Sharon Robinson in Webb sisters. Ko jeSharon zapela Alexandra leaving sem imela kar kurjo polt, no, saj sem jo imela prav celoten koncert. Leonardov glas je pač tako poseben, da se te dotakne. Je kot otožen glas pesnika, ki interpretira svoje pesmi. Malce žalostno, a vsekakor pristno.

DSC08255 DSC08245Ko se gospod pri skoraj 80ih meče po kolenih in vztraja na odru tri ure, se zaveš, da je bil to res pravi koncert. Gospod, od katerega bi se lahko mladina naučila, sploh tisti, ki mislijo, da je ura pa pol maksimum koncerta. Ni. Če imaš nekaj pokazati, prav gotovo ne. Kar vprašajte Cohena.

DSC08253

I love to speak with Leonard
He’s a sportsman and a shepherd
He’s a lazy bastard
Living in a suit
[Going home]

This entry was posted in Mjuziq and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s