Ena o kolenu 4.

Ker sem ravno pri 11ih tednih po operaciji krizne vezi, lahko spet kaj napisem na to temo. Ne da bi bila pri 11ih tednih na neki prelomnici, ampak po dveh mesecih clovek vseeno pride do nekih ugotovitev.
Prva ugotovitev, ki je seveda cisto logicna, je, da je pri vsem skupaj najpomembnejsi zdravnik. No, shit, sherlock. Seveda je pomemben, ce nic drugega je on tisti, ki ti je odprl koleno in nastimal novo vez. Ampak v mislih sem imela nekaj drugega. Super je, da se izbere dobrega zdravnika, ampak dober ni samo tisti, ki ti bo naredil najboljso vez, ampak tudi tisti, ki ti bo znal svetovati in te usmeriti pri rehabilitaciji. Naj se slisi se tako trapasto, ampak ko sem v dvomih, je vse kar rabim, da mi zdravnik rece koleno je super, kar nadaljuj tako. Ampak na zalost moj zdravnik ni taksen. Moj zdravnik me ni prisel pogledat ne pred operacijo, ne po, ne naslednji dan, ne na prvi pregled. Moje koleno je na primer videl sele po enem mesecu. Ampak ga to ni ustavilo, da mi ne bi na pregledu, se preden sem se slekla, rekel, da mam zanic misico in da premalo delam. Ok, pa ne bi najprej pogledal koleno, ki ga splih se nisi videl?! Saj vem, da so zdravniki zaposleni, sploh zato ker se trudijo skrajsat te ogromne cakalne vrste za operacije kolen, ampak bi se pa veliko bolje pocutila, ce bi vedela, da mojega zdravnika dejansko zanima, kaj je naredil na operaciji. Saj vem, da je operiral ze milijon kolen in so mu vsa enaka, ampak bi jaz lazje delala, ce bi vedela, da ga dejansko zanima, ce je delo opravil dobro. Ne vem no, najbrz ni zanemarljiv podatek, koliko operiranih kolen dejansko pride nazaj v staro stanje in se vez ne strga predcasno. In ce bi bila jaz zdravik, bi se trudila, da bi bil ta procent pri meni visok. In ce k temu dodam to, da moj zdravnik z mano nikoli ne govori direktno, ampak bolj v svoj diktafon, da moram dejansko na vsak pregled z listkom vprasanj, samo zato da ga prisilim, da govori z mano. Odgovorja mi ne tako rad, ampak zato mi je se bolj zabavno postavljati vprasanja. Njegov ton je pa sicer vedno pokroviteljski in podcenjevalen, da bi mu vcasih kar vrat zavila. Saj vem, da je vsa vprasanja ze milijonkrat slisal, da seveda ne more vedet za vsako spikanje nekje v kolenu, da smo si ljudje med seboj razlicni, ampak a se lahko vsaj dela, da ga zanima? Saj pravim, vse kar rabim, je le malo pozitivnih besed, nic drugega.
Po drugi strani pa je fizioterapija v celjski bolnici super. Ce sem bila na zacetku skepticna, kaj cem delat ze po stirih dneh na fizioterapiji, sem po mesecu hvalezna, da ze od starta delam na polno. Kaj bi se zgodilo, ce ne bi, glede na to, da je moja misica prakticno izginila, si sploh nocem predstavljat. Najbrz vse do toplic ne bi mogla normalno hoditi. Moc v moji operirani nogi tako sploh ne zaostaja kaj dosti, izgleda pa res se vedno dosti slabo. Kar je zanimivo, je ta razlika med zdravniki in fizioterapevti. Ce zdravniki se vedno vzpostavljajo nek vzvisen odnos z bolniki, je s fizioterapevti ze od samega zacetka cisto domace in prijetno. Pa imajo na kupu celo mnozico ljudi z milijon vprasanji, vsak v cisto drugacnem stanju, vsak v drugem casovnem obdobju rahbilitacije, pa nisem v mesecu pa pol enkrat dozivela, da bi bila katera od fizioterapevtk tecna in se ji ne bi dalo odgovarjati na vprasanja. Saj pravim, vse je bilo cisto domace in kjub kaksnim bolecinam vedno prijetno, kar je najbrz tudi posledica dobrih odnosov, ki jih imajo fizioterapevtke tam z ljudmi. Samo da sem pokazala nekaj volje, pa sem dobila vedno kalsen nasvet o kaksni koristni vaji za koleno. Tako mi je bilo kar malo zal, ko sem bila zadnjic tam. Cisto drugace kot pri zdravniku, ko se vsakic prav sprasujem, kaksne ‘humoristicne’ izpade bo pa zdaj imel.
All in all, pocutim se dobro, noga je vsak dan bolj mocna. Muci me samo se hoja po stopnicah in hribu navzdol, kjer moram se vedno nacrtno krcit koleno, ce ne imam obcutek, da se mi nekaj zatakne v kolenu in mi zmeraj poka. Zdravnik pravi, da gre za zatikanje vezi na neko kost, ampak meni se bolj zdi, da je problem v zaskoceni pogacici. Ampak tudi to naj bi s pridobivanjem moci izginilo. Na meni je samo, da nadaljujem z dobrim delom. Malo me sicer že dolgočasi vse skupaj. Ampak tako kot mi je rekel zdravnik, če mi kaj ne paše, naj se pa preselim nekam, kjer mi bo bolj zanimivo. Haha.

This entry was posted in Uncategorized and tagged , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s