Moja rdeča strela

Vceraj mi je uspelo izgubiti avtomobilske kljuce. In to na kolesu na dve uri dolgi poti. Iskanje igla v senu in upanje, da bodo do jutra pocakali nekje na vidnem mestu. Potem pa je prisla na sceno sodobna tehnologija in z njo socialni mediji in moji kljuci so se nasli v piclih nekaj minutah. Neverjetno! Se moram od zdaj naprej ugrizniti v jezik, kadar grdo govorim o facebooku.
Ti pa gre kar nekaj stvari po glavi, ko takole izgubis kljuce. Ne glede na to, da se z avtom zelo malo peljem, najveckrat kar za nekaj dni skupaj ostane na istem parkirnem mestu, vcasih tudi cel teden, pa so kaksne stvari, ki jih je z avtom veliko lazje narediti. In stroski. Ce kaj, pa si v tistem trenutku nisem zelela stroska zamenjave kljucavnice. Najbrz bi danes zjutraj brskala po travnikih ob savinji, samo da bi izbrskala kljuce in se znebila kakrsnihkoli stroskov. Tako lahko danes avto peljem na en srecen krog. Navsezadnje sva imela kak teden nazaj petletnico. Pet let je od kar sem naredila izpit in dobila v last svojo rdeco strelo. Ah, prav z lepimi spomini gledam nazaj proti svoji izpitni voznji. Kako tudi ne bi, ko pa mi je na izpitni uspela najboljsa voznja od vseh v celotnem casu, prezivetem v avtosoli. Moj instruktor se sicer ne bi strinjal, ker mi je ves cas razlagal, da res lepo peljem, pa tudi gospod na izpitnim me je vprasal, ce sem ze kdaj imela izpit, ampak dajmo si priznat, da clovek, ki mu je prakticno na vsaki uri vsaj enkrat ugasnil avto (in to ponavadi v najbolj neprimernem trenutku), pac ni super voznik. Ce k temu dodamo, da sem v vseh 30 urah smo enkrat uspela lepo bocno parkirat, enkrat skoraj skurila avto pri ucenju speljevanja z rocno in vsakournem neuspelem menjavanju pasov na najbolj prometnih cestah ob najbolj prometnih urah v Ljubljani, lahko ugotovimo, zakaj sem bila srecna, da sem tako lepo odpeljala na izpitni.
Ampak dogodivscina se je dobro sele zacela. Ce sem imela v avtosoli avto, ki je peljal skoraj sam od sebe, je pri moji rdeci streli seveda drugace, bolj na moc vse skupaj. Ce hoces, da se premakne, se moras skoraj ulezt na gas. Ah, koliko problemov s speljevanjem sem imela. In kako sem se prvo leto izogibala kakrsnimkoli klancem. Ja, skoraj leto, ce ne celo dve, sva potrebovali, da sva se navadili druga na drugo. Zdaj pa sibava okoli kot formula. Veliko sva dali skozi, terala sem jo po lepih in manj lepih cestah. Bili sva v Zagrebu nekajkrat, v Pragi parkrat, na Dunaju, morju, hribih, dolinah. Vse je zdrzala, samo enkrat nama je nekje pri Konjicah pocila guma (tisto je sele bila dogodivscina), enkrat sva na poti iz Prage zgubile feltno, enkrat nisva zaradi snega zmogli cez prvi hrib na Celjsko koco, pa sva se kar rikverc spustili navzdol (adrenalinsko) pa enkrat se nama je ena gospodicna zaletela v rit na avtocesti (kar sva cudezno preziveli neposkodovani). Voznja je vedno udobna (pa tudi ce nas je notri pet) in neverjetno hitra (najraje na avtocesti prehitevava boljse avtomobile). Upam, moja draga rdeca strela, da je pred nama vsaj se nekaj kilometrov in skupnih uric!

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

2 Responses to Moja rdeča strela

  1. miran says:

    No, samo, da se je fajn izteklo. A rezervnega ključa pa nimaš?😮

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s