Laško open 2014

(Ne bi bilo slabo, če bi bila kdaj malo bolj ažurna, kar se takih sestavkov tiče, ker če ne pišem v danem momentu, potem kar nekaj na silo skupaj spravljam.)

Prejšni teden sem delala na Laško open 2014, turnirju invalidskih pingpongašev. V zadnjem letu je tako to že druga malo večja športna prireditev, katere del sem bila (čeprav se seveda takšen turnir ne more primerjati z Eurobasketom, je pa bilo samih sodelujočih športnikov na Laško Open najbrž celo večje kot na Eurobasketu) in kjer sem še enkrat več ugotovila, da mi je na takšnih športnih prireditvah v užitek delati. Čeprav je šlo za dve čisto drugačni stvari, je skupni imenovalec seveda šport. In očitno nekdanji športniki nikoli ne moremo daleč od športa, vedno nas nekje nekaj najde.

Večina vas športnikov invalidov najbrž ne spremlja. Tudi jaz razen plavanja na paraolimpijskih igrah, kjer je blestel naš Darko Durič, in invalidskega basketa, ki sem ga enkrat slučajno ujela zaradi dobrodelne akcije Gorana Dragića, kaj dosti invalidnih športnikov ne poznam. Poznam Matejo Pintar iz glave, to pa je nekako to. Aja pa Pistoriusa, itak. Pa sem drugače zelo na tekočem s športnimi novicami. Ne vem, vedno ko sem po naključju ujela paraolimpijske igre, so se mi ti športniki smilili. Prav težko mi je bilo vse skupaj gledati, ker sem ves čas mislila, zakaj jim je tega treba in zakaj sami sebe tako mučijo. (Ampak meni se smilijo tudi stari ljudje, tako da imam do takšnih stvari očitno čisto poseben odnos) Nikoli nisem razmišljala, da jih mogoče pri športu nič ne boli, da so svoje telo prilagoditi in da pri vsem skupaj dejansko uživajo. In enako je bilo zdaj, ko sem prvi dan prišla v telovadnico. Malo me je zvilo, priznam. Ko vidiš vse tiste ljudi brez rok in nog, ne moreš, da se ne bi vprašal, zakaj morajo eni imeti takšno življenje. Zakaj je bila nekomu odvzeta moč hoje in kakšno življenje je to. Ampak ko jih potem vidiš igrati, se zaveš, da se v tisti dvorani nihče ne smili nikomur, ampak da so tam z eno samo mislijo – zmagati. Niti enega nisem srečala, ki bi kaj jamral, v bistvu so se mi vsi zdeli prav veseljaki in čisto srečni v svojem življenju. Ko jim je v tekmi šlo, so bili veseli, ko ne, so pizdakali. Športniki kot športniki. In ravno to mi je bilo najbolj všeč – po prvem dnevu sploh nisem več občutila, da gledam invalidski ping pong, ampak sem videla samo še ping pong, tekma kot tekma, občudovala različne taktike in super udarce. Saj te zaboli, ko vidiš, da nekateri ne morejo niti prijeti žogice, ampak ko jih potem vidiš felšati in zabijati žogice, s kakšno močjo in žarom se to igra, se ti zdi prav neverjetno. Sama se imam za kar dobro igralko ping ponga, ampak najbrž ne bi proti nikomur v dvorani uspela doseči niti pike, to lahko z gotovostjo trdim. Ko vidiš, kako to brez ene noge in z berglami šprintajo za tisto mizo in kako se tisti na vozičkih premikajo sem pa tja, noro, kakšna gibčnost je to. In potem si zamisliš sebe, ki se pri pingpongu sploh ne premakneš s tal, ampak samo z rokami loviš žogice, eh. Saj pravim, o ping pongu in taktikah sem se naučila ogromno. Ko sem komu pobirala žogice dvakrat, sem v drugo že prav takoj vedela, kako bo igral. In kdo je mentalno močen, kdo je potrpežljiv in kdo najhitreje zgubi glavo. Kot pri vseh športnikih tega sveta! Na koncu sem bila že toliko v tem ping pongu, da me je en sodnik vprašal, če tudi jaz treniram ping pong, ko tako dobro razumem igro. No, ne. In če sem pred tem turnirjem še mogoče mislila, da nekaj znam, sem zdaj prepričana, da ne. Tisto moje nabijanje backhand slicea v nedogled bi tele pingpongaši pogruntali v sekundi. Kakšni izmed teh so pa tako najbrž že na takem nivoju, da se lahko kosajo tudi s pingpongaši neinvalidi.

Turnirja je bilo po nekaj dnevih konec, jaz pa še kar razmišljam o tem, kakšno predstavo imamo dejansko mi, ki nam nič ne manjka, o njih. Namesto da bi jim uredili svet, da bi lahko lažje hodili/se vozili po njem, se nam samo smilijo. Če recimo pogledam svoje mesto in državo, obstaja milijon mest, kamor nekdo z vozičkom ne bi mogel priti. (btw, kako pri nas rečemo invalidu z vozičkom? ko sem guglala malo slovaške pingpongaše, so imeli tam naziv vozičkarji, samo v slovenščini bi se mi pa to slišalo rahlo posmehovalno?) Recimo, če bi imela v osnovni ali srednji šoli za sošolca nekoga na invalidskem vozičku, ne bi mogel z nami obiskovati pouka. Ali pa ko sem delala na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ni šans, da bi lahko prišel na delo, saj te tam vsepovsod pričaka nekaj stopnic. Seveda so to vse starogradnje, zdaj so vsepovsod v veljavi novi, prilagojeni standardi, je pa seveda še vedno bedno, da morajo invalidi razmišljati, kam lahko in kam ne morejo prit s svojim vozičkom. Najbrž je njihovo življenje eno samo planiranje. Ampak smilijo se mi pa ne več, ker se mi zdi, da lahko vsak najde nekaj, kar ga veseli v življenju. Seveda si želim, da bi jim bilo vse skupaj prihranjeno, ampak bolj se mi smilijo ljudje, ki pa imajo dve funkcionalni nogi ali roki, pa ne vedo, kaj bi z njimi delali!

In še dva videa, ki bosta mogoče koga spodbudila k razmišljanju.
Če pa bi me kdo kdaj hotel porabiti na kakšni športni prireditvi, tudi športnikov invalidov seveda, pa le na dan z besedo.

This entry was posted in Uncategorized and tagged , , , , , , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s