Zakaj sploh potrebujemo lovce?!

Kdor spremlja tale moj blogec, je morda opazil, da sem se septembra dlje časa potepala po primorski. Vse skupaj je bilo bolj počitniške narave, a ker smo nadvse aktivne ženske, je bilo potrebno tudi vsakodnevno športanje in kaj je boljšega od potepanja po primorskih hribčkih. Tako sva se en dan s prijateljico odločili za Vremščico, ki je dokaj poznan primorski hribček sosedno od zvezde Nanosa. Parkirali sva v Senožečah in zagrizle v hrib. Pot je bila lušna, sicer kar strma, ampak nič takšnega, kar ne bi zmogli. Okoli naju je bilo ogromno podrtega drevja, najbrž je bilo tam še od žleda. Hodili sva tako ena za drugo, v tišini, strumno proti vrhu, ko nama pot prekriža ogromna črna žival. Vse se je zgodilo tako hitro, da sem samo obstala z odprtimi usti in s strahom vprašala prijateljico, če je videla. Ni (ker je majhna in je hodila za mano haha). Na levi strani je med leskami še šumelo, očitno je ta žival tam pustila svoje prijatelje/družino, sama pa se skrila desno od potke v leskah. Malo prestrašene, a odločene, da vseeno nadaljujeva pot, sva se začeli premikat, ko se je ta žival svarilno oglasila z desne strani. Itak, da sva kot kipa obstali. Če sem bila na začetku prepričana, da je šlo za divjo svinjo, me je ta svarilni zvok rahlo zmedel, saj je šlo za nekaj med renčanjem in godrnjanjem in ni bilo podobno zvoku divje svinje, hkrati pa je bilo očitno, da tej živali nisva bili všeč. Naredili sva še en korak naprej, ko je zvok postal še bolj svarilen in ni nama preostalo drugega kot da se obrneva. Če sva se navzgor spraševali, kako bova sploh prišli dol po tej strmi drseči poti, sva hitro ugotovili, da brez problemov. Če te je strah, samo tečeš dol haha. Ko razmišljam za nazaj, sem skoraj prepričana, da ni šlo za medveda, se mi zdi, da je bilo na videz najbolj podobno divji svinji, ampak zvok je bil pa precej bolj volčji. Kdo bi vedel, glavno, da sva pametno odreagirali, kar nama je reklo tudi večina prijateljev, sploh ker je imela žival na drugi strani potke tudi prijatelje/mladiče. No, potem pa povem zgodbico še enemu prijatelju, ki pa mi odgovori, zakaj nisva poklicali lovcev, to bi bili veseli. Lovce?! Zakaj? Da bi žival ustrelili, zato ker nama je prekrižala pot? Saj pa sva midve vdrli v njen življenjski prostor in se temu tudi lepo prilagodili.
In ko že skoraj pozabim na vse te lovske zadeve, naključno naletim na tole stran. Jesenski čas je tisto obdobje, ki med lovci ustvari poseben nemir, čas, ko se barometer lovske strasti povzpne na najvišjo možno točko. Pa ne le zaradi tega, ker v tem obdobju zakon dovoljuje lov na veliko različnih vrst divjadi ampak tudi zaradi tega, ker se jeseni prično skupni lovi, ki za marsikaterega lovca pomenijo vrhunec lovskega užitka. Lovci ljubijo jesen! Ampak ne zato ker sta gozd in narava jeseni najlepša, o ne ne, ljubijo jo, ker lahko jeseni zakonito potegnejo puške na plano in gredo na lov. Jeseni lahko pobijejo praktično vse, kar jim prekriža pot. In to z veseljem. Stari in mladi se prelevijo v hladnokrvne morilce in z ničemer jih ne moremo ustaviti. Z ničemer! Če ti recimo lovec po pomoti ustreli psa, je vse, kar ga doleti, to, da mu odvzamejo orožje, kar pomeni, da potem končno začne delati tisto, za kar je dejansko postal lovec – skrbeti za gozd in naravo! Ampak ne, večina jih postanejo lovci zaradi ubijanja živali, sprijaznimo se. V zadnjih parih letih, ko imam dejansko stik z lovci, sem prav zgrožena. Ko vidiš te mlade ljudi, ko s takim žarom v očeh govorijo o lovu na najlepšo košuto, kar si jih kdaj videl, ne vem, mene za takšne ljudi resno skrbi. Kako lahko v enem stavku govoriš o najlepši živali, ki si jo videl in hkrati, kako bi jo ustrelil, je nekaj, kar ne bom nikoli razumela. Kaj se takšnemu človeku plete po glavi? Zakaj bi ustrelil nekaj tako lepega? Pa tudi, če bi bila grda, zakaj bi jo moral ustreliti? Dragi lovci, pojdite na paintball in se tam streljajte med sabo. Še bolje, pojdite v ograjen gozd in se tam streljajte med sabo s pravimi puškami, ampak naravi pa pustite, da sama ureja svoje zadeve. Mi smo se priselili v življenjski prostor živali in če kaj, je že zdavnaj očitno, da Slovenija ne potrebuje 22,000 lovcev! Resno, pri nas živi okoli 40,000 srn, kar pomeni, da se more praktično vsaka druga srna bati za svoje življenje. Mislim, mene je sram za ljudi, žalostna sem, da se o zadevah sploh ne govori, da je vsaka pobuda na to temo brca v temo. Kdo stoji za tem lovskih lobijem, ki je recimo leta 2012 dobil dovoljenje, da pobije 74 medvedov in 12 volkov? Veste, da je v Sloveniji samo še okoli 400 medvedov in manj kot 40 volkov. Veste, koliko je 12 od 40? Resno, kdo je tukaj nor? Kdo je tukaj divja žival?

This entry was posted in Uncategorized and tagged , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Zakaj sploh potrebujemo lovce?!

  1. miran says:

    Jaz jih poznam oziroma vem za kar nekaj, ki so dobesedno umsko bolani. Pravzaprav je redkokateri normalen. Mene spravi čisto v depresijo, ko samo razmišljam o tem, da lahko obstaja tudi takšen gnoj od človeka, in to ne samo eden ali dva, ampak kar cela množica njih…😦

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s