Na Triglav!

Evo, pa sem prava Slovenka! Uspelo mi je prit do vrha Triglava (in očitno tudi dol z njega)! Ne da bi imela prej kakšno veliko željo po najvišjem vrhu Slovenije, ta se mi je porodila šele tekom letošnjega leta. Če že toliko hodim po hribih, zakaj pa ne? Pa tudi zdravnik je bil navdušen, da je koleno zdržalo, kaj hočeš lepšega.

Pot smo začeli pod planino Konjščico, podobno kot že zadnjič, ko sem bila na Toscu. Kravica, v ozadju pa Viševnik.

Čez Studorski preval, kjer človek prvič malo težje diha. Potem pa po panoramski poti s čudovitimi razgledi do Vodnikove koče.

Od koče se pot kar dobro vzpne, pod kamni se nogam kar malo vdira.

Tja gor!

Pot te pripelje do Konjskega prevala, kjer se odločiš, ali pot nadaljevati do Kredarice ali Planike. Sami smo se odločili za Kredarico (čeprav smo spali na Planiki), ker smo imeli še dovolj moči v nogah in predvsem čisto preveč časa. Na poti smo dobili tudi novega prijatelja.

Višje kot smo lezli, bolj nam je pogled uhajal levo proti Malemu Triglavu, ki nas je čakal zjutraj.

Kredarica pa se nam je kar izmikala, potke ni in ni bilo konec. Ko smo končno prišli do vrha, smo bili prav izmučeni. Verjetno je razlog v soncu, ki nas je neusmiljeno žgalo že cel dan.

Še zadnji sprehod in prišli smo do Planike, našega prenočišča in izhodišča na Triglav.

Jutra v visokogorju so čudovita. Če ne bi tako pihal veter in če se nam ne bi mudilo na Triglav, bi samo sedela, zajtrkovala na prostem in gledala v daljavo. Je pa pihalo do kosti.

Triglav, prihajamo! Kar malo vznemirjeni smo bili, saj večina od nas še nikoli ni bila gor in nismo prav vedeli, kaj pričakovati. A ni bilo prehudo. Ko smo prišli do prvih prepadov, jih sploh nismo več videli, saj je goro zajela megla. Tako da nekega straha ni bilo. Vse skupaj mi je delovalo kot v kakšnem adrenalinskem parku. Pač držiš se zajl in hodiš in plezaš in se kobacaš proti vrhu. Zrak je sicer kar redek, sem lepo globoko dihala. Tudi sunki vetra niso bili ravno v pomoč.

Evo, Triglav pa si moj!

Upam, da ga letos osvojim še v soncu!

O samem spustu raje ne bi preveč, vlažne skale in zajle so naredile svoje, še zdaj dobim kurjo kožo, ko se samo spomnim na ta podvig. Če sem to preživela, lahko vse preživim.