Še vedno se sprehajam okoli jezer, še malo pa mi bo uspelo obiskati skoraj vsa gorenjska hehe. Belopeška jezera so nekaj najlepšega na tem svetu, jaz jih še vedno štejem kar pod slovenska. Upam, da mi enkrat uspe s kajakom zavesljati po njih, to bi šele bilo čudovito.
Že lani sem za rojstni dan dobila novo igračko, v kovčku lično zapakiranega zenit-e z vso pripadajočo opremo in raznimi pripomočki. Zdaj se sicer ne spomnim, koliko je zadeva stara, pa tudi prelena sem, da bi se sprehodila do kovčka, ampak je pa vse skupaj precej lepo ohranjeno (imam napreč tudi enega zenita olimpijske edicije, ki mi bo zdaj zdaj razpadel v rokah, pa te zadeve niso tako rahle, da bi ga lahko kar tako do te mere uničil, tako da je moral ta dati res veliko skozi). Res sem vesela, ko dobim takšno darilo, problem nastane, ko se moram odločiti, kdaj pride kakšna izmed mojih igračk na vrsto. Ko grem nekam, se ponavadi odločim za neko preverjeno varianto. Mi je pa ta zenit neizmerno všeč, čeprav sem porabila kar nekaj časa za testno rolco (za slikat rožce, kaj pa drugega ponavadi testiraš hehe). Si pa sigurno zasluži še kaj več mojega časa. Skenirane slikce sem pustila kar takšne, kot jih je sproduciral skener, se mi pa zdi, da je skener z vsakim skeniranjem slabši, prahu se mu sploh ne ljubi več odstranjevat, tako imam ponavadi po koncu še kar nekaj dela, da slikce izgledajo vsaj kolikor toliko čiste.
Na Podpeškem jezeru sem bila do zdaj samo enkrat, vsaj zdi se mi, da imam v spominu, da sem bila. In ko sem imela zadnjič priložnost slikat prijatelja, sem kar malo navijala, da gremo tja. Ne vem, nekaj je na teh jezerih. Pravo svetlobo smo sicer zamudli, pa je bilo vseeno lepo. Kopala pa se vseeno ne bi tam, voda mi ne izgleda tako vabljiva, ampak ta problem imam pri kar nekaj jezerih haha.
Nekatere ljudi lahko na izlet spravim, samo če gre za kakšno posebno priložnost. In ker moj rojstni dan je posebna priložnost, sva jo mahnila na Jezersko, kjer sva sicer že bila, ampak meni je res tako lepo tam. Poleg tega sva ujela še malo sonca v drugače oblačnem dnevu. Škoda sicer, da sem trenutno omejena le na ravninske ture, če ne bi jo bila fajn mahniti tudi kam višje. Z Jezerskega izgledajo gore res mamljive.
Moji sprehodi okoli jezer se nadaljujejo. V zadnjem mesecu sem jih obkrožila kar nekaj, čeprav se največkrat znajdem na Bledu. Nazadnje sem tako hodila okoli in se povzpela še na Ojstrico, ampak je bilo že toliko turistov (in vonj po sončni kremi je tudi že vsepovsod), da se mi kar ni dalo nič slikati. Če si želim miru, tako največkrat grem kar do Završnice. Gre sicer za umetno jezero, mislim, da je bil potok Završnica zajezen zaradi hidroelektrarne, ampak meni je vseeno všeč. Leži v dolini, kjer je vedno prijetno hladno, od tu se vidi tudi do Triglava. Tukaj je izhodišče za Valvasorjev dom pa tudi za vzpon na Stol, od tukaj hodim na Smolnik, pa tudi Ajdna je v bližini, nazadnje sem se tukaj sprehodila do Srednjega vrha. Na sploh so sprehodi po dolini prijetni, tudi za otroke primerni, pot do doma pri izviru Završnice je praktično cesta. Lahko pa se človek povzpe tudi do Brezniških peči, kar sem želela tudi sama, pa sem se nekje na pol poti obrnila, ker se nisem dobro počutila, pa čeprav gre le za mini vzponček.
Sem napisala, da sem nazaj, pa v bistvu nisem bila. Problem je nastal, ker sem bla v zadnjem mesecu bolj kot ne odrezana od računalnika in daljšega dela z njim, no pa tudi aktivna nisem toliko, kot sem bila. Vsakodnevni sprehod okoli polja pač ne ponuja veliko novih stvari za videt. Sem pa eno leto starejša in z diplomo v žepu, tako da moja odsotnost ni bila zaman.
Ker mi do hoje v hrib ni več, sem omejena na ravninske podvige. No, težko bi temu rekel podvigi, bolj kakšni upokojenski sprehodki po ravnem. In ker sem že skoraj preseljena na gorenjsko in ker imam očitno kar rada jezera, so moji sprehodi omejeni na jezera. Zadnjič sem imela tako super idejo, da grem okoli Bohinjskega jezera, ker to še nikoli nisem naredila, sem si pa izbrala bolj slab dan za ta podvig, ves čas so me bolj kot sonce spremljali oblaki. Nekje sem prebrala, da za celotno pot okoli potrebuješ dve uri, sama sem si na parkomatu vzela še dodatne pol ure (btw a so lahko parkirnine po gorenjski še dražje?!), pa sem na koncu vseeno praktično laufala zadnjih par kilometrov, da ja slučajno ne bi bil kakšen redar pred mano pri avtu (ker če sem se pa kaj naučila na gorenjskem, je pa to, da so redarji tukaj zelo vestni). Tako da tisti, ki trdi, da rabiš dve uri za okoli, laže.
Bohinjsko jezero je res čudovito. Takole čez teden, ko je malo slabše vreme, je res super. Nikjer nikogar, samo tišina in narava. Imela sem neko super idejo, kaj vse bi lahko poslikala, pa sem kmalu ugotovila, da sem prišla na pot s praktično prazno baterijo tako v svojem nikonu kot na mobitelu kot v powerbanku (kdo ne more?!). Edina polna stvar je bil moj mehur, kar pa je tako stalnica zadnje mesece hehe. Sem pa tako lahko uživala v naravi brez veliko motenj, bom pa vse skupaj še kdaj ponovila. Mogoče le ne poleti, ker me množice ljudi malo odbijajo.
Toliko časa me ni bilo, da sem komaj še našla gumbek za nov post.
Mislim, da še nikoli od začetka tega bloga nisem imela tako dolge pauze, ampak nekatere stvari (ene bolj planirane, druge manj) v življenju je potrebno prevedriti in predelati, da lahko greš z lažjim korakom naprej.
Smrekovec je bil že dlje časa na seznamu želja, nekaj sem o njem slišala od drugih, navsedanje gre za naš edini kao usahli vulkan, po drugi strani pa me je seveda mikala štampiljka za moj planinski dnevnik. Dan je bil lep in škoda bi ga bilo ne izkoristit.
Pot od Doma do piramide na vrhu je edina, ki se res lepo vzpne, vse ostalo ni nič prehudega. Štampilje ni bilo nikjer, očitno bom morala nekoč še enkrat gor.
Imela sem idejo, da bi na vrhu posnela filmček s svojo analogno kamerco, s katerim bi sodelovala v nagradni igri. Zgodba, ki sem si jo izmislila, je bila še kar lepo zamišljena, tudi izpeljale smo jo v celoti, in to tako dobro, da smo se na koncu valjale po tleh od smeha. Potem pa danes ugotovim, da je kamerca očitno zanič (čeprav mi še nikoli do zdaj ni delala težav) in da ni bilo posneto čisto nič. Seveda sem bila nekaj ur jezna in razočarana (prisežem, da bi bil to najboljši filmček, ki sem ga kdaj posnela), potem pa ugotovila, da so preživeti trenutki verjetno bolj pomembni kot nek trajen spomin na filmu, saj jih vseeno ne bomo kar tako pozabile.
November je meni en manj ljubih mesecev v letu, ampak po slikah sodeč sploh ni bil slab. Še sneg smo imeli.
Enkrat sem jamrala, da vse skozi hodim po istih hribih in iskala ideje za nekaj novega, ko sem dobila nasvet, naj grem na Srednji vrh. Nezahteven vzpon, bolj sprehod, na hribček pred Vrtačo. V glavi sem imela sicer željo it na Vrtačo, ampak za kaj takega moraš malo prej vstat, za Srednji vrh pa sem imela ravno dovolj časa. Najprej vožnja z avtom po meni zelo ljubi dolini Završnice. Tam se mi zmeraj zdi, kot da se je ustavil čas. Sonce le redko pride zraven in ko nikjer drugje ni niti sledu o snegu več, ga tam še zmeraj najdeš. Plan je bil štartati pri Tinčkovi koči, pa sem parkirala malo prej, ker se mi ni dalo več mučiti avta po makedamu. Najprej je kazalo na oblačno vreme, a me je že na Smokuški planini pričakalo sonce.
Do Koče pri izviru Završnice hodiš praktično po makadamski cesti, sicer je bila poledenela, ampak večjega napora ni bilo. Pri koči pa se usmeriš proti sedlu Šija, kjer potem izbereš med Srednjim vrhom ali Vrtačo. Tokrat Srednji vrh, kdaj drugič Vrtača. Hoja po snegu, zgoraj na vrhu pa prečudovito vreme. Uživancija na soncu. Jaz in mali milijon planinskih kavk. Ne vem, kaj so mislile, da bodo dobile, s sabo nisem imela praktično ničesar haha.
Pred mano Begunjščica, desno Stol, za mano Vrtača. In oblaki v dolini. Vedno je super bit nad oblaki.
Kar težko je bilo it spet nazaj v dolino, ampak tema je bila blizu, po temi pa ne maram hodit. Ampak Srednji vrh je res super, priporočam! V dolini me je seveda pričakala megla, kaj češ.
frue's here 