Ta pravi Smokuški vrh

Enkrat sem že govorila o Smokuškem vrhu. Oziroma na enem vrhu, ki mu nekdo pravi Smokuški vrh. Zadnjič pa sem šla na drugega (sicer v bližini tega), ki sicer za večino predstavlja pravi Smokuški vrh.
Začetek v Begunjah pri Krpinu, kar naravnost čez smučišče do sv. Petra in Sankaške koče.

1 23 4

Od koče pa potem zavijemo v hrib proti dolini Završnice, dokler ne najdemo potke proti grebenu. Nič pretresljivega, narava je itak čudovita, še nekaj snega se je našlo.

1234

Vrh ima dve klopci, gužve ni bilo, razgled super.

5678 9 10

Posted in Hribi | Tagged , , , | Komentiraj

Vetrovna Jasna

Jasna je bila tokrat malo sramežljiva in se ni hotela pokazat v vsej svoji lepoti. V bistvu je tako pihalo, da sem mislila, da bo še tistega kozoroga odpihnilo hehe.

12 34 56 7 8 9 1011 1213

Posted in Uncategorized | Tagged , , , , , | Komentiraj

Zelenci so vedno dobra ideja

1 23 4567 89 1011

Posted in Uncategorized | Tagged , , , , | 7 Komentarjev

Belopeška jezera / Laghi di Fusine

Enkrat sem na Belopeških jezerih že bila (a je narobe, če jih štejem kar pod slovenska jezera? hehe), a res ni nič narobe, če jih človek obišče večkrat, ker so čudovita. Sicer ne vem, zakaj se vedno govori o njih v množini, ker jaz vedno vidim samo dva, ampak ok, že mora biti nekaj na tem. Vreme je bilo super, malo vetriča, malo ljudi, tišina, klopce prazne. Ravno prav za mini piknik.

12 3 44 6 7 8910 1112

Posted in Uncategorized | Tagged , , , , , , , | 6 Komentarjev

Med češnjami

Starka je sedela pod svojo česnjo kot že ničkolikokrat poprej. Njeno česnjo. Starša sta jo posadila na dan, ko se je rodila. Posadil jo oče, mama pa je dala idejo. Bila je to stara tradicija v družini, ko pride novo življenje na svet, je potrebno nekaj dati svetu nazaj. Njena mama je zmeraj govorila, da ta ena česnja proizvaja točno toliko kisika, kot ga bo porabila v vsakdanjem življenju. In tako lepo kot bo skrbela za njo, tako lepo bo česnja rasla z njo in jo nekoč tudi prerasla.
Njeni prvi spomini so bili povezani s česnjo. Kako jo je zalivala in zalivala ob vročih poletnih dnevih in kako je vsakič znova kriknila od navdušenja, ko je takoj zjutraj priletela k česnji in je bil na česnji nek nov popek. Božala jo je po listih in ji pela pesmice. Deklica je rasla in z njo česnja. Spomni se neke zimske noči, ko jo je mati našla jokajočo ob oknu, ona pa je hlipala, da takšnega snežnega meteža pa češnja že ne bo zdržala. Ni vedela, kako močna drevesa so česnje. Ko je česnja še malo zrasla, je deklica splezala nanjo. Z višine se ji je zdel svet še lepši in veter še bolj prijeten. Na češnjo so ji postavili gugalnico, ko je za njo postala prevelika, pa so pod česnjo postavili mizico in klopce. A tako kot deklica ni ostala edinka, tako tudi češnja ni ostala sama. Z vsakim bratcem in sestrico je češnja dobivala nove sosede, kmalu jih je bilo za skoraj pravi sadovnjak, družina pa je še več časa preživljala v njihovem varnem zavetju.
Ko je češnja prvič imela češnje, je bil to skoraj družinski praznik. Deklica je prenašala tiste češnje kot skriti zaklad in vsakomur, ki jo je hotel poslušati, je govorila o svoji češnji. In tisti pomladni dnevi, ko je češnja dobila cvetove, so bili čudoviti. Ko je zapihal veter, je bilo, kot da stojiš v samem cvetnem metežu. Čarobno in pravljično.
Starka se je pod svojo češnjo prvič zaljubila in dobila svoj prvi poljub. Pod češnjo je jokala in se smejala, češnja je poznala vse njene probleme in vse njene dogodivščine, bila je kot njen zaupnik in najboljša prijateljica. Poročila se je pod njo in tudi njen mož jo je vzel za svojo.
Vnuk je pritekel do starke pod češnjo in se ji vrgel v objem. ”Oh, kako lepo je tukaj pod tvojo češnjo, moja je še čisto majhna in ima komaj nekaj listov”, ji je rekel. Babica mu je odgovorila: ”Tudi tvoja češnja je čudovita in bolj kot jo boš negoval, lepša bo, s tabo bo rasla in ostala bo tukaj, ko nobenega izmed nas ne bo več.” V družini so nadaljevali s tradicijo posajanja češenj, čeprav jih še zdaleč niso tako negovali, kot je zanje skrbela starka. A tudi starko so začele preganjati težke misli. Zacela se je zavedati, da bo tudi njena češnja enkrat ostala sama. Da jo bo preživela in da bo starka potegnila krajši konec. Drevesa so trdoživa in lažje kljubujejo zobu časa kot ljudje. A na žalost smo ravno ljudje njihovi največji krvniki. Premalo se zavedamo, da so drevesa in kisik, ki ga proizvajajo, tisti kljucen del našega življenja in preživetja. Namesto da bi poskušali živeti v sožitju, jih sekamo in uničujemo njihov življenjski prostor, kot bi bilo to nekaj nepomembnega. Še vedno ne razumemo, da brez njih tudi mi ne obstajamo.
Starko je sredi noči zbudil čuden vonj. Kot da bi se nekaj nekje zažgalo. Preletela je celotno hišo, nikjer nič, potem pa je ugotovila, da vse skupaj prihaja od zunaj. Odprla je vrata, vanjo pa je butnila svetloba. Požar. Sadovnjak je bil v ognju, komaj kaj je še bilo vidnega. Ko je sosed zvečer kuril svoje odpadke, je ocitno na tleče ostanke pozabil, ti pa so nekako prišli do sosednje zemlje in uničili vse na svoji poti.
Starka se je sesedla. Konec je. Česnje ni več, brez češnje pa tudi nje ni več. Za vedno je zaprla svoje oči.

1 2 3 4 5 6 78

Posted in Uncategorized | 1 komentar

Srebotnik

Da ne hodim ves čas samo po znanih savinjskih hribih, ki jih vsak dan lahko gledam kar z okna, sem se danes obrnila v drugo stran. Že večkrat sem slišala za Srebotnik, pa sem se vseeno vselej raje odločila za Grmado. Ker pa ima človek tudi Grmade kdaj poln kufr, je bil danes čas za Srebotnik, ki je Grmadi sosednji hribček. Obstaja možnost, da greš tudi preko Grmade na Srebotnik, ali pa mimo Celjske koče, pa tudi čez Hudičev graben je mogoče, ampak danes sem izbrala tisto pot iz Štor.
Pot je lahka in izredno dobro označena. Najprej ob potoku, mimo čemaža in nekaj hišic, v gozd, kjer se sicer malo vzpenja, ampak nič pretiranega.

1 2 34

Tja gor! Južna stran Srebotnika.

5

Potem pa se začne najlepši del poti mimo resja. Vijolična vsepovsod!

67 8 9 1011

Potem pa pride na vrsto del, ki malo spominja na Grmado, in je mogoče malo bolj zahteven, s skalovjem in zajlami, a ne traja več kot deset minut. Kot bi mignil, si na vrhu!

12 131415

Na vrhu lahko malo posediš na klopci in uživaš v razgledu. Pogled je sicer usmerjen proti južni strani – Celjski koči in Tolstemu vrhu, ampak saj imamo noge, za druge razglede se pač malo sprehodiš po vrhu.

16 1718 19

Proti vzhodu je segel pogled do Donačke gore in Boča, na zahodu to Kamniško-savinjski Alp. Se mi zdi, da bi še ob lepši vidljivosti mogoče bil viden celo Triglav. Bo treba še kdaj gor, sploh krožna tura Srebotnik, Grmada, Celjska, Tolsti vrh se mi zdi izredno vabljiva. Res dobro izkoriščeno dopoldne.

Posted in Hribi | Tagged , , , , , , , | Komentiraj

Pomladno

Izgleda, da smo odrasli. Zdaj grem za rojstnodnevna darila v trgovini najprej pogledat med kuhinjske pripomočke, same rojstne dneve pa praznujemo umirjeno s kosili. Meni je všeč!

12 34 56 7 89

Posted in Uncategorized | 4 Komentarjev