Wanderlust

In full bloom

Še dva tedna do mojega rojstnega dneva, oh yeah! Če kdo ne ve, kaj mi podarit, se še vedno priporočam za filme hehe. Tale je moj najljubši, agfa precisa se mu reče, prodajajo ga pa v vseh mullerjih, v taki rdeči škatlici je.

Retro Stefson v Šiški

Retro Stefson je ena super skupina mladih fantov in ene mladenke z Islandije. Ampak naj vas to, da so z Islandije, ne zavede, saj nimajo čisto nič skupnega s tistimi malo bolj znanimi glasbenimi zvezdami s tega otoka, ki so bolj melanholični in za žile rezat ob poslušanju. Retro Stefson so vse prej kot melanholični, njihova glasba je ena sama zabava, prav tako pa tudi njihov nastop.
Že večkrat sem govorila o tem, kako mi je všeč, ko kakšna glasbena skupina na odru vidno uživa, saj s tem potegnejo še občinstvo in vse skupaj postane ena velika žurka. Sama Retrote štejem pod ene najboljših koncertnih skupin, prav tja nekam k Subwaysom, ki bi jih lahko videla še tretjič in bi mi prodajali iste fore, pa bi se imela vedno znova najboljše. Takšni so Retro Stefson, kar so pokazali že lani na Inmusic Festivalu in dokazali tudi včeraj v Šiški. Čeprav ni bilo prav ogromno ljudi, je čisto vsak obiskovalec včerajšnega koncerta plesal in skakal. Retroti te v to prisilijo s svojo energijo, če pa te ta ne potegne, je tukaj še pevec, ki te k temu ves čas prigovarja. Res odlični so v animaciji publike in vse skozi v kontaktu z njo. Če k temu dodamo še njihovo super poskočno glasbo, v kateri je vključeno prav vse od funka do rocka, dobimo res dober koncert. Koncert, na katerega bi lahko šla prav vsakič, ko si želim it malo ven, saj je to koncert, ki te pritegne v plesanje in dobro voljo, pa tudi če ne poznaš niti ene same pesmi. Škoda je le, da so Retroti na svojem novem cdju malo opustili afriške ritme, saj se mi zdi, da so jim le ti dali še poseben čar. Pa tudi sam koncert bi lahko trajal več kot eno uro, saj so še imeli par pesmi na zalogi. So se pa po koncertu prišli podružit s publiko, kar pa tudi nekaj šteje.

Kimba.

To whom it concerns

Nisem ljubitelj ljudi. Saj bi rekla, da jih sovražim, ampak to se že kar preveč sliši. Ne maram ljudi, ker sem konstantno razočarana in jezna. Resno, toliko jeze kot nosim jaz v sebi, to je nepredstavljivo. Pa ni, da bi bila jezna kar tako, iz lastnega veselja. Jezna sem ravno zato, ker od ljudi nekaj pričakujem, pa nikoli teh pričakovanj ne izpolnijo. Pa niso to neka velika pričakovanja, recimo načelnost, lojalnost, dobre besede, pravičnost. Pač stvari, po katerih bi ljudje dejansko se naj ravnali v življenju in vrednote, ki bi naj že tako bile del prijateljstva. Pa nikoli niso. In že od malega sem tako jezna na cel svet okoli mene. Pa takrat še nisem imela pojma, zakaj me vedno neka krivica tako razjezi, da se začnem kar trest. Vem samo, da sem se že takrat počutila podobno. Zdaj se zavedam, da pač živim po nekih načelih, od katerih ne odstopam. Niti za milimeter. Mi je končno postalo malo več jasno, ko sem brala o Jungovih tipih osebnosti in sem se našla v INFJ. Tam lepo piše, da smo ljudje INFJ takšni, ki si izoblikujemo svoj moralni kompas, svoja načela in vrednote za življenje, za katere pa pričakujemo, da se jih bodo ljudje držali. In tako res je. Ko vidim, da se človek ne obnaša tako, kot se meni zdi sprejemljivo, ga nikoli več ne morem enako jemati. Ker še hujše od tega, da imam takšna pričakovanja, je pa to, da si dejansko vedno vse zapomnim in imam očitno take možgane, ki me konstantno na to opominjajo. Resno, spomnim se točno do potankosti natančno vsako grdo stvar ali pa vsako grdo besedo, ki jo o meni izrekel kdorkoli okoli mene. In vsakdo okoli mene mi je že kdaj kaj grdega rekel. Poleg tega si z lahkoto zapomnim mnenje vsakega o čemerkoli. Ne vem, ali v mojih možganih obstaja prav predalček za mnenja, ampak tako je. Če mi enkrat rečeš, da ti je všeč paradižnik z mocarelo, drugič pa trdiš, da ti je to krneki, se pred mojim učkami prižiga lučka bullshit alert. Resno, tudi taka mini mnenja si zapomnim, vse je v moji glavi. In čeprav to pride zelo prav pri nakupovanju daril za rojstne dneve, ker mi je v sekundi jasno, kaj si kdo želi, je to naporna stvar za življenje, ker tako kot se pa ljudje obračajo po vetru, to je pa neverjetno. En teden trdi nekaj, drug teden drugo, nobene načelnosti nikjer. Jaz, ko nekaj izjavim, se tistega držim. Za vsako ceno. Ker ko nekaj končno izjavim med vsem tistim bullshitom drugih ljudi, sem v tisto dejansko prepričana in si ne bom čez par dni premislila. Ljudje pa kar govorijo pa govorijo, pa se očitno pol stvari, ki jih izjavijo, sploh ne zavedajo. In potem sem jaz tečna in jezna, ko hočem od človeka, da je načelen. A je to res tako težko? Pa niti ne zahtevam toliko od ljudi in prijateljev, saj niti nisem človek, ki bi kdajkoli kaj pretirano hotel od ljudi. To, da moram nekoga okoli mene nekaj prositi, mi je najtežje v življenju. Mi je nerodno in neprijetno, raje poskušam sama nekaj narediti, kot pa da sem kdajkoli od nekoga odvisna. Ampak itak, te najmanj načelni ljudje so tudi najbolj glasni in se največkrat kar sami ponudijo, da ti bodo v čem pomagali. Ampak se vedno znova naučim, da jim ne gre zaupat in da na koncu nikoli ne bo nič iz ničesar. Ker tako je, da ti potem dejansko nekaj pričakuješ, in ko se to ne zgodi, za njih to ni niti toliko pomembno, da bi se ti iskreno opravičili. Kar pa sovražim še najbolj. Razumem, da ljudje pač živijo površno in jim ni mar za kakšna posebna načela, ampak da se niti po tem ne zavejo, da so naredili karkoli narobe, to je pa bedno. In zato ne maram ljudi. Vsaj enkrat na mesec se zavestno odločim, da zdaj bom pa pozabila na vse skupaj, da bom začela znova, a za vraga, da bom prav tisti dan deležna kakšne cvetke od ljudi okoli mene. Ampak jaz ne pozabljam stvari, nikoli. Bi bilo lepo, če bi si ljudje že zapomnili to.

To whom it concerns, I’m not made of steel,
when I get blindsided my pain is quite real.
I don’t mean to squawk, but it really burns…
I just thought I’d mention it, to whom it concerns.
[Darlene's poem, Roseanne]

EDIT: Vsake toliko časa rešim ta test osebnosti še enkrat, zato ker sem malo skeptična glede testov osebnosti in iq, ker se mi zdi nepredstavljivo, da človek v različnih življenjskih situacijah isti test vedno enako reši. Do sedaj sem praktično vedno padla v predalček infj, dvakrat v življenju mi je pokazalo infp, danes, ko sem reševala, pa mi je prvič v življenju pokazalo isfj (sicer z dopisom, da sta sensing in intuition praktično izenačena, pa vseeno). In v razlagi isfj še lepše razloži to o spominu, kot sem to jaz razložila. ISFJs have a rich inner world that is not usually obvious to observers. They constantly take in information about people and situations that is personally important to them, and store it away. This tremendous store of information is usually startlingly accurate, because the ISFJ has an exceptional memory about things that are important to their value systems. It would not be uncommon for the ISFJ to remember a particular facial expression or conversation in precise detail years after the event occured, if the situation made an impression on the ISFJ. Tako.

Pikec Til

Še en modrooki lepotec. Kar poglejte ga, kako z zanimanjem pogleduje okoli.

S kolesom do jezera Kreda

Ljubim kolesarjenje. Že od malega in odkar pomnim. Ni da bi se zdaj z največjimi veseljem fijakala po brdih in hribih, všeč mi je kolesarjenje na splošno, pa če gre za čisto turistično kolesarjenje ali pa večurno nabiranje kondicije. Iz otroštva imam polno lepih spominov na kolo. Na ponyja. Pa tudi na sestrinega cestnega rogovega. Enkrat sem z njim prišla na vrh tistega hriba za visečim mostom proti Petričku v Celju (Celjani že veste, o čem govorim). S kolesom na deset prestav! To še vedno štejem za največji dosežek svoje kolesarske kariere!
In ker zadnje leto velilo več kolesarim, sem si za letošnjo kolesarsko sezono zastavila tudi nekaj ciljev, najpomembnejša sta Logarska dolina in Jamnik. Da pa bi bila pot do tja čim lažja, je treba malo potrenirat in zato malo raziskujem gorenjske konce. Super je ta Gorenjska, če le ne bi imela toliko klancev. Danes sem se tako podala do jezera Kreda. Sem ugotovila, da kar nekaj Gorenjcev jezera niti ne pozna. Tudi sama sem ga odkrila šele zadnjič po brskanju po internetu. Mene je pot vodila od Ljubna (kjer sem štartala z uvodnim tečnim klancem do Brezij, tako, za ogrevanje), mimo Radovljice, Lesc do Bleda. Ne vem, zakaj, ampak vsakič ko sem na Bledu, moram narediti fotko, ne morem si pomagat, pa čeprav sem ga videla že stokrat. Ima še kdo tak problem?

Potem sem nadaljevala po cesti proti Pokljuki, mimo Spodnjih Gorij do Zgornjih. Saj sem pričakovala klanec, brala sem o njem, tudi z avtom sem se že vozila po tej cesti, ampak to, kar me je pričakalo, je pa ornk namatralo moja pljučka in nogice. Kakšen dolg in tečen klanec! In takoj po začetku je mimo mene švignil star ata v kavbojkah. Star ata! V kavbojkah! Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo tako žalostno. Z lahkoto je odbrzel mimo mene, jaz pa dihala na škrge. Šele nazaj grede sem potem opazila, kako visoko so dejansko Zgornje Gorje, saj pogled seže po celi Gorenjski. Če bi malo bolj poznala Gorenjsko, bi dejansko lahko povedala, kam seže pogled, hehe. Za Zgornjimi Gorjami je Krnica, tam pa sem zavila desno proti Radovni. Pričakal me je spust, potem pa se cesta zravna z zelo rahlimi vzpončki in spusti. Razgled je vse skozi sanjski, kot se za Triglavski narodni park tudi spodobi. Vse okoli zelena barva. In to kakšna zelena! Popolna zelena, zeleni travniki, zeleni gozdovi, zeleni hribi. Še reka Radovna, ki se vse skozi vije ob cesti, je zelenkasto modre barve. Sanjsko!

Priporočam tudi za sprehod, če komu kolesarjenje ni po godu. Asfaltna cesta se hitro konča, sledi makedam. Tudi hiš kar naenkrat ni več, sem pa tja kakšna pastirska koča, še več pa je kamnitih ostankov. Sem celo pot tuhtala, kaj le je doletelo te kamnite hiške, potem pa sem naletela na spomenik ob še enih ruševinah in prebrala o revežih, ki so jih žive zažgali v drugi svetovni vojni, ko so zažgali celotno vas Radovno. Me je kar zmrazilo.

Nadaljevala sem ob reki, ko sem na svoji levi končno zagledala nekaj jezeru podobnega. Nadaljujem ob poti do jezera, ustavim svoje kolo, že hočem potegniti svoj fotič na plano, ko se začne pet ljudi (plus tečen pes) dret na mene, da sem na privat posesti pa da morem stran. In tako sem ostala brez slike! Ja, šla sem do jezera Krede in nimam niti najmanjšega dokaza, da sem bila tam. In ni mi jasno, kaj je bilo s temi ljudmi. Nikjer ni bilo znaka, da gre za privat posest, do jezera pa sem lahko prišla samo po tej poti. Vem, da se tukaj poleti kopajo ljudje, zato mi res ni jasno, kaj se je to zgodilo. Ni čudno, da sem tako skeptična, kar se Gorenjcev tiče. Imajo milijon znamenitosti, za polovico jim dol visi, drugo polovico si pa kar eni ljudje prisvajajo. Trapasto. No, pa sem odkolesarila nazaj. V tišini.

Pikica Brina

Brina je stara dva meseca in je že prava mala manekenka. A nima najlepše modre oči na svetu?