Debela peč

Ko se po dolgem času obeta res lep dan, ga je potrebno zagrabiti z obema rokama in se podati nad dva tisoč metrov! Začetek na Pokljuki Pri rupah in čez čudovite pokljuške gozdove do Blejske koče na Lipanci.

1 2 34 5Narava itak ves čas čudovita, razgledi fantastični.

6 7 8 9Levo se gre na Brda, kar sem si pustila za naslednjič.

10 11Tja gor! 1213Vrh ni nič spektakularnega, so pa razgledi veličastni. Se mi zdi, da si ravno na sredini vseh hribovij in gora.

141516 17 18 20 19 21A ni prav lepo, no? Za presedet cel dan in samo gledat v daljavo.

Posted in Hribi | Tagged , , , , , , , | Komentiraj

Kriška gora

To letošnje poletno vreme se igra z mojimi živci. Včeraj, ko bi naj deževalo cel dan, je bilo sončno in sem seveda ostala doma, danes, ko bi naj bilo sončno, pa oblaki in megla. Ne morem zmagat. Ampak v takšnih razmerah je mogoče še bolj čarobno v gozdu. Štartala pri Zavetišču v Gozdu in lezla gor po najbolj blatni potki, ki bi naj bila položna pot. Ampak nič na tej poti ni bilo položnega. Kakšna more bit šele strma pot?!

1 2 3 4 56 78 9 10

 

Posted in Hribi | Tagged , , , , , , | 1 komentar

Kališče

Dnevnik slovenske planinske poti je super tudi zato, ker daje predloge kam it, če ti malo zmanjka domišljije. Tukaj na Gorenjskem sem namreč med ljudmi, ki načeloma hodijo vedno na iste tri vrhove. Na Gorenjskem, kjer je možnosti praktično nekončno! Tako sem po novo štampiljko odšla na Kališče (in vse skupaj tako razmazala, da se sploh ne vidi, kaj na štampiljki piše, itak).

Štartala sem v Mačah pri Preddvoru. Vedno je fajn, ko so stvari lepo označene. Ker vedno si vse vnaprej pregledam na hribi.net (na googlu se sigurno sprašujejo, kaj zadnje čase tako obsesivno obiskujem to stran), pa še vedno se najdejo hribi, kjer nimam pojma, kam moram zavit. In tukaj v Mačah je vse odlično označeno! Parkiraš avto in greš.

1 2 3 4 5Na poti so vseskozi klopce, kjer si lahko odpočiješ in razgledne točke, od koder se vidi skoraj cela Gorenjska.

6 78Sem že kdaj povedala, da ljubim smrekove gozdove? Ah, ta simetrija! Pozna kdo kakšen brezov gozd? Tam bi znalo bit tudi tako lepo.

9 10 11Če slučajno pozabiš na uro.

12 1314Malo mi je žal, da je nisem mahnila naprej proti Storžiču, ker se je dan ravno naredil, ko sem prišla do doma na Kališču. Je pa izgledal kar mogočen v tistih meglicah.

15Ko sem se spuščala, je bilo vse skupaj še lepše, ker se je sonce dokončno prebilo skozi oblake in meglice. Lepi konci.

16

Posted in Hribi | Tagged , , , , | 3 Komentarjev

Boč

Neosvojen tretji vrh nedeljskega izleta me je tako nerviral, da sem se ga odločila osvojiti v ponedeljek. Sama.

Tja gor!

1Na Boč imam sicer izredno lepe spomine. V osnovni šoli smo bili gor v šoli v naravi in ta je bila najbrž moja najljubša šola v naravi v osnovni šoli. Saj je bilo fajn tudi na plavanju in smučanju, ampak ta šola v naravi je bila taka taborniška in k tabornikom sem si vedno želela it, pa nikoli šla. Sploh tisti orientacijski pohodi so bili tako zabavni, da se jih še zdaj natančno spominjam. Boč je res fajn hrib, priporočam. Tokrat se sicer nisem ustavljala na planinskem domu, ta del obujanja spominov sem pustila za naslednjič. Parkirala sem v Zgornjih Poljčanah in se preko Babe (najbolj trapasto ime za planinsko pot ever?) sprehodila do vrha. Pot se lepo vzpne, niti nisem pričakovala kaj takega, sem bila kar malo presenečena nad strmino. Potem pa se vmes zravna, spet sem hodila po bukovem pragozdu kot že dan poprej.

2 3 4 5 67 8Po uri in pol sem prišla do oddajnika, čeprav sem pričakovala, da te pot že v štartu pripelje do razglednega stolpa. Sem se vpisala v knjigo, se spustila malo dol po potki in naprej mimo vojaške baze do razglednega stolpa. Tam pa je veter tako pihal, da sem mislila, da naju bo oba s stolpom vred odpihnilo. Do tam je bilo drugače vreme prav čudovito za sprehajanje po hribih.

910 1112

Posted in Hribi | Tagged , , , , | 4 Komentarjev

Dvojček

Za novo leto letos sem si kupila planinski dnevnik in dnevnik slovenske planinske poti. Najprej zato ker sem hotela beležiti, kolikokrat na leto hodim v hribe, v večjem razlogu pa zaradi štampiljk. Štampilje so zakon! Januarja smo tako prehodile delček savinjske transverzale (Malič, Šmohor, Kal, Mrzlica), potem pa sem šla na operacijo in za pol leta je zbiranje štampiljk usahnilo. Zdaj pa spet dirkam na polno! Moj osebni cilj je, da do konca leta zberem vsaj 50 vrhov slovenske (razširjene) planinske poti in vsaj sto kakršnihkoli štampiljk. S planinsko potjo bolj slabo kaže, predvsem zato ker so vsi hribi zelo oddaljeni od mene. Do zdaj imam 11 vrhov, čaka me še vsaj 5 primorskih štampiljk, upam, da tudi celotno Pohorje, v planu imam še Debelo peč, Kališče, Kriško goro in Grmado, ampak še vedno jih bo dosti zmanjkalo. S 100 štampiljkami pa ne bo problem, že zdaj jih imam vsaj 60, ampak to bolj na račun tega, da si prilimam prav vse, kar jih kakšna planinska koča premore (če jih ima Donačka gora 6, si valda dam vseh 6).

Zadnjič sem tako prišla na idejo, da bi v enem dnevu opravila trojčka, kar pomeni, da bi obiskala 3 hribčke v naši bližini. Bilo bi sicer lepo natempirano, ampak ker ne gre za visoke hribčke, se mi je ideja zdela izvedljiva. Ampak bolj kot človek planira, bolj gredo stvari narobe. Že na prvi hrib smo hodile kot da gremo najmanj na Stol. Tri ure na Resevno! Ni pomagalo, da ni bilo nikjer nobenih oznak in da smo hodile preko hribčkov namesto okoli njih. Tako se je že v štartu trojček spremenil v dvojčka. Najprej na Resevno, potem pa še na Donačko goro. Lep izlet po skoraj domačih krajih in dve novi štampiljki v mojem dnevniku slovenske planinske poti.

Nekaj utrinkov z Resevne. Štartale smo iz Štor, čeprav bi se lahko tudi mimogrede zapeljale skoraj do vrha.

1 2 3Tak stolp je na vrhu, dobra razgledna točka.

4Razgled proti Šentjurju, v daljavi je viden Boč

5Razgled proti Svetini, Tovstemu vrhu in Grmadi

5Donačka gora v daljavi (tisti špičast vrh), naš naslednji cilj

6Utrinki z Donačke gore. Z avtom se pripelješ pod vrh do Rudijevega doma, od tam pa po cikcakasti potki skozi čudovit donački pragozd (mogočne bukve) do križa na vrhu. Mogoče male preveč cerkveno vzdušje na vrhu, ampak se da preživet.

1 2 3 4 5 6Razgled je dober, saj je Donačka gora najvišja točka daleč naokoli.

78Pogled proti Boču, našemu nesojenemu tretjemu vrhu

9

Posted in Hribi | 4 Komentarjev

Retro Triglav

Baje da izgleda, kot da smo šli na Triglav tam nekje leta 1950 hehe. Meni so slike všeč. Imam vsaj nekje na slikah spust do Doliča, kjer je pokrajina v sodelovanju z meglo izgledala, kot da hodimo po nekem čisto tujem planetu.

1 2 3456 78 91112131415 16 17 18 19 2021 22 2324 25 26 27

Posted in Lomo pics | Tagged , , , , , , , , , , | 4 Komentarjev

Triglavska jezera

S Triglava smo se spustili po drugi strani proti domu na Doliču. Slikala nisem kaj preveč, saj je bil spust kar lepo adrenalinski, poleg tega pa se tista potka iz prve svetovne vojne do Doliča prekleto vleče. Iz Doliča smo potem odšli čez Hribarce proti Prehodavcem, kjer smo naredili tudi dodatno uro hoje, ker so markacije kar naenkrat izginile neznano kam. Tako smo po dveh napačnih zavojih hodili proti smerokazu, ki smo ga videli nekje daleč v daljavi. Priključila se nam je tudi skupina Čehov z istim problemom. Na Prehodavcih sem bila že prav lepo utrujena, tudi vreme nam ni šlo pretirano na roko, ampak ko zagledaš prva triglavska jezera pa vseeno postaneš boljše volje, res so lepa. Najprej smo šli mimo Rjavega jezera proti Zasavski koči na Prehodavcih.

1 2 34 5 6 7Čisto prvo triglavsko jezero smo samo videli nekje v daljavi. Smo pa zato od koče na Prehodavcih šli mimo še dveh drugih jezer. Škoda, da ni bilo vsaj malo več sončka, da bi bilo Zeleno jezero res zeleno. Tako pa sem si samo zamišljala, kako lepo mora bit v lepših vremenskih razmerah, če je že zdaj ta pokrajina tako čudovita.

1 23 4 5 6Na poti do Ledvičke (ki je mimogrede popolno jezero, kako je lepo) smo videli gamsjo družino in svizce. Svizce! Škoda, da nisem dovolj hitra s fotičem in da so bili predaleč, jaz bi si kar domov enega vzela, kake lušne živalce! Ledvička pa uh, samo strmiš lahko. Tista zelenomodra barva je prav čudovita.

14 15 16 17 18Od Ledvičke do Koče pri Triglavskih jezerih so me podplati boleli za umret. Predolg dan je bil. Ampak narava okoli nas pa še vedno prelepa. Tudi nekaj zaplat snega je bilo še na poti. Tam nekje ob vsem jamranju sem si obljubila, da grem jeseni enkrat od Bohinja do Prehodavcev, ko bodo vsi ti macesni porumeneli.

1920Do Koče se je še vleklo, ampak smo zdržali. Škoda, da je bilo pri Dvojnem jezeru že mračno.

21 22Zbudili smo se v meglo, ki je kaj hitro prerasla v dež. Naslednje štiri ure nas je pralo do kosti, niti za trenutek ni prenehalo, tiste Komarče pa ni in ni bilo konec. Zadnji dan sem tako naredila en samcat posnetek Dvojnega jezera, ki je pokukal skozi meglo, Črnega pa tako nismo niti videli, samo čutili smo ga v naši bližini.

23Je bilo pa tole trodnevno potepanje po naših Alpah super izlet, ki upam, da mi ga uspe kaj kmalu ponovit. Nekaj je na teh gorah in alpski pokrajni, da se ljudje vse skozi vračamo.

 

Posted in Potovanja | Tagged , , , , | 2 Komentarjev