Ena o kolenu 4.

Ker sem ravno pri 11ih tednih po operaciji krizne vezi, lahko spet kaj napisem na to temo. Ne da bi bila pri 11ih tednih na neki prelomnici, ampak po dveh mesecih clovek vseeno pride do nekih ugotovitev.
Prva ugotovitev, ki je seveda cisto logicna, je, da je pri vsem skupaj najpomembnejsi zdravnik. No, shit, sherlock. Seveda je pomemben, ce nic drugega je on tisti, ki ti je odprl koleno in nastimal novo vez. Ampak v mislih sem imela nekaj drugega. Super je, da se izbere dobrega zdravnika, ampak dober ni samo tisti, ki ti bo naredil najboljso vez, ampak tudi tisti, ki ti bo znal svetovati in te usmeriti pri rehabilitaciji. Naj se slisi se tako trapasto, ampak ko sem v dvomih, je vse kar rabim, da mi zdravnik rece koleno je super, kar nadaljuj tako. Ampak na zalost moj zdravnik ni taksen. Moj zdravnik me ni prisel pogledat ne pred operacijo, ne po, ne naslednji dan, ne na prvi pregled. Moje koleno je na primer videl sele po enem mesecu. Ampak ga to ni ustavilo, da mi ne bi na pregledu, se preden sem se slekla, rekel, da mam zanic misico in da premalo delam. Ok, pa ne bi najprej pogledal koleno, ki ga splih se nisi videl?! Saj vem, da so zdravniki zaposleni, sploh zato ker se trudijo skrajsat te ogromne cakalne vrste za operacije kolen, ampak bi se pa veliko bolje pocutila, ce bi vedela, da mojega zdravnika dejansko zanima, kaj je naredil na operaciji. Saj vem, da je operiral ze milijon kolen in so mu vsa enaka, ampak bi jaz lazje delala, ce bi vedela, da ga dejansko zanima, ce je delo opravil dobro. Ne vem no, najbrz ni zanemarljiv podatek, koliko operiranih kolen dejansko pride nazaj v staro stanje in se vez ne strga predcasno. In ce bi bila jaz zdravik, bi se trudila, da bi bil ta procent pri meni visok. In ce k temu dodam to, da moj zdravnik z mano nikoli ne govori direktno, ampak bolj v svoj diktafon, da moram dejansko na vsak pregled z listkom vprasanj, samo zato da ga prisilim, da govori z mano. Odgovorja mi ne tako rad, ampak zato mi je se bolj zabavno postavljati vprasanja. Njegov ton je pa sicer vedno pokroviteljski in podcenjevalen, da bi mu vcasih kar vrat zavila. Saj vem, da je vsa vprasanja ze milijonkrat slisal, da seveda ne more vedet za vsako spikanje nekje v kolenu, da smo si ljudje med seboj razlicni, ampak a se lahko vsaj dela, da ga zanima? Saj pravim, vse kar rabim, je le malo pozitivnih besed, nic drugega.
Po drugi strani pa je fizioterapija v celjski bolnici super. Ce sem bila na zacetku skepticna, kaj cem delat ze po stirih dneh na fizioterapiji, sem po mesecu hvalezna, da ze od starta delam na polno. Kaj bi se zgodilo, ce ne bi, glede na to, da je moja misica prakticno izginila, si sploh nocem predstavljat. Najbrz vse do toplic ne bi mogla normalno hoditi. Moc v moji operirani nogi tako sploh ne zaostaja kaj dosti, izgleda pa res se vedno dosti slabo. Kar je zanimivo, je ta razlika med zdravniki in fizioterapevti. Ce zdravniki se vedno vzpostavljajo nek vzvisen odnos z bolniki, je s fizioterapevti ze od samega zacetka cisto domace in prijetno. Pa imajo na kupu celo mnozico ljudi z milijon vprasanji, vsak v cisto drugacnem stanju, vsak v drugem casovnem obdobju rahbilitacije, pa nisem v mesecu pa pol enkrat dozivela, da bi bila katera od fizioterapevtk tecna in se ji ne bi dalo odgovarjati na vprasanja. Saj pravim, vse je bilo cisto domace in kjub kaksnim bolecinam vedno prijetno, kar je najbrz tudi posledica dobrih odnosov, ki jih imajo fizioterapevtke tam z ljudmi. Samo da sem pokazala nekaj volje, pa sem dobila vedno kalsen nasvet o kaksni koristni vaji za koleno. Tako mi je bilo kar malo zal, ko sem bila zadnjic tam. Cisto drugace kot pri zdravniku, ko se vsakic prav sprasujem, kaksne ‘humoristicne’ izpade bo pa zdaj imel.
All in all, pocutim se dobro, noga je vsak dan bolj mocna. Muci me samo se hoja po stopnicah in hribu navzdol, kjer moram se vedno nacrtno krcit koleno, ce ne imam obcutek, da se mi nekaj zatakne v kolenu in mi zmeraj poka. Zdravnik pravi, da gre za zatikanje vezi na neko kost, ampak meni se bolj zdi, da je problem v zaskoceni pogacici. Ampak tudi to naj bi s pridobivanjem moci izginilo. Na meni je samo, da nadaljujem z dobrim delom. Malo me sicer že dolgočasi vse skupaj. Ampak tako kot mi je rekel zdravnik, če mi kaj ne paše, naj se pa preselim nekam, kjer mi bo bolj zanimivo. Haha.

Posted in Uncategorized | Tagged , , | Komentiraj

Baby shower

Nimam pretirano rada presenečenj, jih pa zato toliko raje prirejam tistim, ki jih imajo in tudi pristno odreagirajo. Tako da jih od presenečenja skoraj kap haha. Baby shower je sicer ameriška pogruntavščina, ampak sploh ni slaba stvar. Dober izgovor, da na kup dobiš par prijateljic, prineseš nekaj hrane in pijače in se družiš, dokler pač ne zmanjka tem za pogovor.

4 5 6 7 8 1 2 3

Posted in Uncategorized | Komentiraj

Oblaki

Nekaj je na teh oblakih zadnji teden, da bi lahko cel čas samo strmela v nebo.

1 2 3 45 6

Posted in Lomo pics | Tagged , , , , , , , , | Komentiraj

Lovska

Obstaja kar nekaj stvari na svetu, ki me spravijo v slabo voljo in delajo zivcno, ampak nic me ne pogreje tako, kot ce kdo omeni lovce. Resno, vse prenesem, se vznemirim in razburim pri marsikateri stvari, ampak lovci pa nekaj tako nagnusnega, da se kar trest zacnem. Kaj tako nepotrebnega za naravo kot je ta skupina bolanih ljudi pa se ne. Pa ne mi zdaj s tistim, kako z lovom ohranjajo ravnovesje v naravi. Bullshit. Malo pobrskajte po spominu, kako ste vcasih na kaksnih poljih videvali skupine srn. Pa divjih zajcev. Kje so zdaj? Skoraj jih ni vec videti, zajca nisem videla ze skoraj desetletje, lepo prosim, saj pa ti zdrava pamet pove, da tukaj nekaj ne stima. Kako je uspelo lovcem zlobirati, da lahko odstrelijo toliko zivali, mi ne bo nikoli jasno. Samo poglejte malo statistike, koliko je se katerih zivali v Sloveniji. Namesto da bi za naravo lepo skrbeli, saj smo se navsezadnje mi priselili sem, v ze poseljeno okolje, rusimo in pobijamo vse pred sabo. Pa to se ni najhuje. Najhuje je, da je na stotine primerov neprijavljenih. In da lovci urejajo stvari kar po svoji volji. Danes je recimo moj fant kot vsak dan odsel na gradbisce, kjer pa jih je pricakalo presenecenje. Sredi ceste je lezala lisica. Sicer nepremicna, ampak lepo pri zivljenju. Ker niso vedeli, kaj tocno naj naredijo, so odsli do prve hise vprasat, kaj naj zdaj. Pa je rekel gospod iz hise ‘ta ma ziher steklino’. Poklical nekam, vzel pusko, sel do lisice in jo hladnokrvno ustrelil. Zavil v vreco in odnesel. Ne vem tocno, kako bi naj stvar pri takem dogodku potekala, ampak da ima lovec pravico na lepe oci kar ubit zival, to je pa zame prevec. Saj vem, da ne gre za cloveka, ampak da se brez da bi zival sploh pogledal, odlocis, da ima steklino in jo ustrelis, neverjetno. Se bolj me boli, ko gledam animal planet, pa vidim, da nekje tudi najmanjse zivali dobijo taksno oskrbo in na taksni ravni, da je prav neverjetno, kot jo najbrz nekje niti ljudje nimajo. Tale pa zivali niti pogledal ni. Mislim, kam smo prisli ljudje, da pod pretvezo, da olajsamo trpljenje zivali, le to kar usmrtimo. Po hitrem postopku. Pa ceprav mogoce sploh ne trpi. Kdo je dal lovcem to bozansko pravico, da odlocajo, kdo lahko zivi in kdo ne. In kdo za vraga je dal tem bolanim ljudem orozje v roke? Se en primer. Se vozi fant en vecer s traktorjem proti domu, ko vstric z njim zacne teci prelepa zival. Baje je bila kosuta. Fant pravi, da kaj tako mogocnega se ni videl, da se je moral prav prisliti, da je gledal na cesto. Pa poklice kasneje prijatelja, lovca v prostem casu, da mu pove o tej lepi zivali. Odgovor lovca? Skoda, da mi nisi prej sporocil, bi sel malo streljat. Pa a je to normalno? Fant pri dvajsetih, drugace pameten decko, v glavi pa take blodnje. Ko slisim kaj takega, bi najraje, da jih postavim v gozd, sebe pa s pusko v tisto lovsko opazovalnico in jih streljam po gozdu. Samo da bi jih izucilo. Varuhi gozda, myass. Ko kdo rece varuh gozda, si jaz recimo predstavljam palcka Davida, ne pa te bolane ljudi. Kako je v teh casih kaj taksnega sploh se dovoljeno? Kdo jih sploh nadzira, ker ce mene vprasate, so lovci totalno podivjali. Tako kot bom jaz enkrat, ko mi nekdo izmed njih pride pred oci.

Posted in Uncategorized | 4 Komentarjev

Marvão – pravljična vasica ob portugalsko – španski meji

Če se je kdo kdaj potepal po Portugalski, ve, da ima praktično vsaka vas svoj grad. Tako pač tam je, država leži na samem robu kontinenta in kot pravi raziskovalci planeta so se morali Portugalci braniti tudi pred vdori tujih sil z morja. Zavarovali so se z gradovi in mogočnimi obzidji okoli svojih naselij. Čeprav sem jih po Portugalski videla in obiskala kar nekaj, si nisem mogla pomagat, da ne bi splezala prav na vsakega. Nekaj tako pravljičnega je v hoji po obzidju. Ampak izmed vseh vasic z gradovi je Marvão najlepši. Ne vem, ali je k temu pripomoglo dejstvo, da smo se do kraja pripeljali ravno v času zlate ure, ampak vse skupaj je delovalo kot narisano.

123Marvão leži v pokrajini Alentejo, ki se razprostira vzhodno od Lizbone vse do španske meje in južno meji na pokrajino sanjskih plaž Algarve. Gre za pokrajino, ki v marsičem spominja na Istro, dokaj ravninska z nasadi oljk in mejami, zagrajenimi s kamni. Marvão leži na skrajnem vzhodnem delu pokrajine, ki je bolj hribovit, saj je blizu največje hribovje Portugalske Serra de Estrela. Ko se s hribovja pelješ proti Marvãu, vse skozi ugibaš, če ni to ravno ta kraj, mimo katerega se ravnokar pelješ. Ta del ima namreč kar nekaj vasic, ki so si med sabo na las podobne – na vrhu hriba z gradom in obzidjem. Večina jih je, tako kot Marvão, že skoraj zapuščenih, le nekaj prijaznih domačinov se trudi ohranjati pristnost vasic. Turisti imajo tako kar težko odločitev, katero izmed vasic (Marvão, Elvas, Monsaraz, Castelo de Vide, Estremoz) obiskati, saj za vse skoraj zagotovo zmanjka časa.

4 5 6 7 8Skoraj kot mesto duhov, kajne?

Ampak grad, grad je pa veličasten. Kot mogočen vojak stoji 100 metrov nad vasico na skalnatem pobočju. Ravno dovolj prostoren, da je skozi zgodovino v svoje prostore lahko sprejel vse prebivalce vasice in so se tako lahko branili pred napadalci. Zakaj bi kdo hotel osvojiti vasico na skoraj 900 metrih, je pa drugo vprašanje. Marvão je sicer vasica z zgodovino, tukaj so našli ostanke vse od Keltov naprej, tako se sklepa, da je vasica nastala nekje 4 stoletja pred našim štetjem. Sam grad pa je bil zgrajen kar nekaj časa kasneje – šele konec 13. stoletja. Ko tako stojiš na obzidju, si ne moreš pomagati, da ne bi razmišljal, kdo vse je hodil po teh krajih. Mogoče so celo templjarji pustili kakšen zaklad tukaj.

91011 12 13 14 15Na najvišji točki obzidja sem se zastrmela v daljavo, ker sem nekje prebrala, da se včasih vidi vse do morja. Nisem ga zagledala. Te pa ob vsej te čudoviti prostrani naravi prešine, kako majhni smo v bistvu in kako srečni smo lahko, da nam je dano uživati v takih veličastnih razgledih.

Posted in Potovanja | 3 Komentarjev

About a pug

Tale filmček mi je ostal še od jeseni. Nič kaj posebnega, sprehod z mopsom ob jezeru.

Posted in Lomo pics | Tagged , , , | Komentiraj

Marčevski Instagram

Jeej, noga je bolje, sprehodi se daljšajo in spreminjajo, tako je tudi več možnosti za slikanje. Nič več enih in istih slikic, upam.

INSTmarec

Posted in Uncategorized | 2 Komentarjev